Štilarček na leto izteše 300 grabelj

RAVNE NAD ŠENTRUPERTOM – Kaka dva metra in pol dolg štirioglat in surov kol je prijel z nasmehom in ga začel obdelovati. Ko je prižgal oblič, je zabrnelo, a neprijeten zvok je lepo izzvenel pod strop velike delavnice, ki jo je zgradil sam leta 2001.

»Prej sem štile delal na štali, na podu,« pove 68-letni Viktor Povše z Raven nad Šentrupertom. Po dolenjskih gričih ga vsi poznajo po domačem imenu – Štilarček.

Petnajst hektarjev velika mešana kmetija z gozdom, travniki in njivami ni bila dovolj za preživetje družine, zato je dolga leta delal kot šofer. A kmetovanja z ženo Martino nista nikoli opustila. Vselej se je nekako splačalo, da so krave, ovce, koze, osli in konji popasli rahlo nagnjene travnike. In še danes je tako.

Prižgal je Viktor stroj s krožnim smirkovim papirjem in spretno vrtel ročaj grabelj nad brusom. Minuta ali dve, pa je bil ročaj pripravljen.

»Zobe in letev pripravim že prej.« Navrtal je luknje v letev v pravilnih razmakih in z velikim kladivom začel nabijati zobe vanje.

Kljub strojem, s katerimi je opremil svojo delavnico, grablje izdeluje ročno. »Že res, da pobrusim in pooblam na mašini, a zobe moram še vedno ročno nabiti,« je poudaril Viktor, ki je kljub svojim letom v vrhunski kondiciji. Priznati moramo, da dopolnilne dejavnosti, kar izdelava grabelj in vseh vrst ročajev pri Viktorju je, ki bi bila tako usklajena s kmetijo, še nismo videli.

Za eno plačo

Letos je izrezljal in izdelal že 300 grabelj in dve stotniji ročajev za sekire, motike, srpe. Posebno rad se loti izdelave kosišča, se pravi ročaja za koso.

A še kdo kosi dandanašnji na roke, to še prodate? smo vprašali.

»Verjeli ali ne, osnovno orodje, tudi navadna kosa, je še v uporabi.«

Viktor je navezan na svojo delavnico, ki je za zdaj še neometana: »Vem za vsak kvader posebej, predvidoma letos bomo nanesli fasado in uredili dvorišče. Ne gre vse naenkrat.«

Z Martino sta delavnico postavila brez kredita. »Začel sem z izdelavo opaža. Šele potem sem se lotil štilov.«

Ko je šel v pokoj, je prepustil papirje delavnice hčerki Martini, da jih vodi. Za ekološko kmetijo in živali pa skrbi druga hči Barbara.

Če je naročilo večje ali mora za sejem izdelati več ročajev in grabelj, priskočijo v delavnici na pomoč tudi dekleti in žena Martina. A če ima Viktor svoj hobi, si je tudi Martina omislila svojega, prav tako zahtevnega, izdelovanja čipk. »Ne vem, vselej me je to zanimalo, zdaj pa sem našla čas in šla v šolo. Veselje pač.«

Ko je Viktor letev z zobmi nabil na gladek ročaj in ga vpel z vzmetno šibo, je nekajkrat potolkel po grabljah in jih lepo naravnal. Jih rokohitrsko obrnil in s priprtim očesom pogledal vzdolž ročaja, ali je letev lepo, pravilno nasajena.

Nekaj proda trgovinam, nekaj po sejmih. »Ni veliko, delavnica prinese eno solidno plačo, eno delovno mesto.« Običajno vstane ob šestih zjutraj in se napoti v delavnico. »Včasih, ko ne morem spati, delam tudi ponoči.«