LONDON – »Državne institucije niso intervenirale, ko so cene rasle in zato ni prav da intervenirajo, ko cene padajo. Oboje na en ali drug način pomeni postavljanje skupne države na stran ene skupine državljanov – in proti drugi skupini državljanov,« je na svojem blogu o vmešavanju slabe banke v politiko zapisal nekdanji tesni sodelavec nekdanjega ministra za finance in nekdanji vidni član DL Tomaž Štih.
Kazen za nevestne investitorje
V zdravem kapitalizmu tisti, ki je investiral, nosi posledice svojih odločitev, pravi Štih. »Če je preplačal stanovanje, nima pravice točiti krokodiljih solz in si od države želeti le povrnjeno investicijo, brez dobička. Ko je trg rasel, mladim gospodinjstvom niso nudili stanovanj po stroškovnih cenah, ampak so vsi skušali maksimizirati svojo korist.«
Pravi da z modelom slabe banke skušamo v finančni krizi zagotoviti, da so nespametni vlagatelji ustrezno kaznovani. Vendar ima slaba banka tudi slabo plat. »Ko premoženje odkupi, je njena zaveza do davkoplačevalcev, ki jamčijo za sredstva, s katerimi premoženje odkupi, da ne bodo utrpeli izgub in bo bančna sanacija teoretično 'zastonj'.« V Sloveniji banke dokapitalizira država zato, ker je njihov lastnik in je kaznovana za nespametna vlaganja – tako kot bi bil vsak zasebni lastnik.
Kdo bo kupoval stanovanja
Štih kritizira prenos nepremičnin na slabo banko oziroma tolikšno koncentracijo nepremičnin, »da zdaj lahko premikajo celotni trg. V obe smeri, da se razume. Če lahko navzdol, lahko seveda (in to nameravajo) tudi navzgor.«
Ob tem opozarja, da ni treba, da se na tuje direktorje, ki vodijo slabo banko, izvaja politični pritisk. »Ker so bile nepremičnine verjetno prenesene na slabo banko po zelo bagatelnih cenah, je logično, da bi radi tu povrnili tisto, česar na podjetjih ne bodo. Toda to se zelo verjetno ne bo zgodilo. Ne le, da v prihodnjih 5 letih ne bo niti rasti, niti kupne moči, ki bi upravičevala višje cene stanovanj, ampak se ljudje, ki imajo največji potencial biti kupci, izseljujejo. 20.000 letno je ena cela generacija. To bo vplivalo na trg več let. Novi priseljenci iz ekonomsko manj perspektivnih okolij vsaj desetletje ne bodo premogli zadostne kupne moči. Staro prebivalstvo pa večinoma stanovanja že ima.«
Virantovi morajo reči ne
Kot pojasnjuje v nadaljevanju, bi slaba banka cene stanovanj dvignila le pod pogojem, če bi politika posebej zanjo ali za druge večje igralce na trgu postavila pravila igre. »Odsotnost takšnega političnega obvladovanja slabe banke pa lahko zagotovi katera koli izmed koalicijskih strank. Npr. Državljanska lista. Vse, kar mora storiti za normalen stanovanjski trg, je trikrat reči NE. In sicer ne podaljšanju slabe banke na več kot pet let, ne spremembi zakona, ki bi slabi banki odvzela prodajo 10 odstotkov premoženja vsako leto, in ne povečanju zadolževanja stanovanjskih skladov.«
»Ko so odgovorni v slabi banki prevzeli svoje naloge, so vedeli, v kaj se spuščajo. Njihove strategije se ne smejo oblikovati na podlagi pričakovanj parcialnih zakonskih prilagoditev, ampak morajo upoštevati obstoječa pravila igre. Če želijo v takšnih razmerah Celovške dvore tržiti, ko bodo stanovanja tam še nekaj let starejša in bo tamkajšnja getoizacija še očitnejša ... pa naj jih.«
