Preznojeno se je belo športno oblačilo vrglo pred pralni stroj. Lastnik nogometnega dresa s številko 7 se je spravil pod prho, žoga je obstala v kotu. Kot dežurni butler sem zaslišal, da naj bom posebno pozoren na vrsto pranja tega pomembnega kosa oblačila z znakom Real Madrid na prsih in Ronaldovim priimkom na hrbtu. Seveda! Opazno sem pokimal mojemu malemu Ronaldu, ki se je milil v kadi in čakal, da zadišita ne eden, ampak kar dva rogljička iz pečice. Ob kakavu bosta za večerjo po besnem dirjanju in nažiganju v gol na sosednjem šolskem športnem igrišču. Sinovi velikosti primerno belo nogometno oblačilo sem ata prek zvez dobil zanj naravnost iz španske prestolnice. Nekaj dni po tistem, ko se je portugalski zvezdnik gledal iz oči v oči z našim Oblakom iz Puštala, ki tudi živi in dela v Madridu, le za drugo firmo. Stalo ni veliko. Povabilo na kosilo kolegu, ki je uredil dobavo dresa. V primerjavi s pogledom navdušenja ter nasmehom, ker je na hrbtu res številka 7, je to zanemarljivo. Mali je potem dobil še prave nogometne čevlje, kopačke imenovane. Sicer rabljene, a sprejete z veseljem in zavezane tako, da iz mirujoče žoge z brco nastane pravi projektil. O tem, kako je mala sedmica orkansko zadela nepazljivega očeta med vratnicami v najobčutljivejši del moške anatomije, ni za izgubljati besed. Bi dete v roke vzelo morda tablični računalnik ali se posedlo pred televizor za popoldne? Ne pa da se gre preganjat sem in tja s fuzbal žogo, kadar se seveda ne koncentrira na igrišču za golf ali pili svojega izmeta na bovling stezi? Vesel bi bil kot navaden smrtnik, da mi otrok po naporni službi da mir. Naj utihne, si na betico posadi slušalke in bulji v ekran. Naj se strelja z namišljenimi nasprotniki prek računalnika. Moj junior je otrok. Kot vsak drug je. Ni mu treba biti prav nič posebnega, nič izjemnega. A naj bo preznojen. Naj bo umazan, kadar lazi po hostah in hribih v družbi kolegov iz odseka planinskega društva. Naj bo pobuškan, opraskano krvav, naj se vsake toliko potoži, da ga bolijo mišice. Naj bo s smrkljem iz nosa pod dežno ploho še desetič naprošen, naj se za boga milega že spravi z igrišča domov. Naj bo okinčan z madridsko številko 7 ali tisto progasto barcelonsko cifro 10. Zaradi mene ima lahko tudi dres NK Jesenice, ki je letos izpadel iz tretje slovenske lige. Samo naj skače in se zabava in ne bulji v ekran. Ker bo čez 20 let v gromozanski prednosti pred drugimi, ki so danes že kot prvošolci izpostavljeni le rekreaciji prstov po tipkovnici.
|
|
