PODSREDA – V Slovensko-bavarski hiši v Podsredi, ki deluje znotraj Kozjanskega parka, je od aprila na ogled fotografska razstava Marije Sušnik o vodnjakih na Bizeljskem. Sušnikova se že vrsto let ukvarja z zbiranjem podatkov o naravni in kulturni dediščini Bizeljskega, tokrat pa je raziskala in preštela vse vodnjake, ki jih še lahko vidimo v tej vinorodni pokrajini.
Šternarji
Na pobudo znancev je v svoji opuščeni rojstni hiši in gospodarskem poslopju uredila etnografsko zbirko, kjer ima shranjeno tradicionalno kmečko orodje in posodje.
Pred leti se je zagledala v vodnjake, s katerimi jo veže več kot samo ljubezen do dediščine. Njeni sorodniki, tako oče kot strici, so bili tako imenovani šternarji, domači mojstri, ki so izkopali in obložili vrsto vodnjakov na širšem območju Bizeljskega: »Kopali so jih od Drenovca, Dramlje, Gregovcev, Brezovice, Nove vasi do Orešja, Bračne vasi, Stare vasi in Vitne vasi.«
Nekoč, ko dostop do vode ni bil tako samoumeven kot danes, je vodnjak na dvorišču ali v bližini doma pomenil pravi blagoslov. Imeti vodo v bližini doma, vselej na razpolago, hladno in bistro, je bilo bogastvo, nepredstavljivi luksuz. Tako ni bilo več težavnega prenašanja vode v težkih, lesenih čebrih ali lončenih posodah, pozneje v nič manj nerodnih pločevinastih vedrih. Zlasti pa so lahko živino napajali pri koritu.
Vodovod šele v 70. letih
Marija Sušnik nam opiše 61 vodnjakov na Bizeljskem. Kot pravi sama, to še niso vsi, saj jih je in jih je bilo še veliko več.
»Širše območje Bizeljskega je vodovod dobilo šele v 70. letih, zato so vodnjaki nastajali tudi po drugi svetovni vojni, večina jih je iz obdobja med vojnama. Nadzemni deli so dokaz znanja takratnih domačih tesarjev in krovcev,« poudarja Sušnikova. Prvotni videz so do danes ohranili le nekateri, skrbni lastniki so svoje vodnjake pustili kot zlato rezervo, zato so jih obnovili in posodobili.
Nekaj jih je presahnilo, nekaj jih je vzela starost oziroma neuporaba, veliko pa jih je še zdaj v uporabi, lastniki vodo uporabljajo za zalivanje vrta in rož. »Vodnjaki niso objekti, ki bi bili skriti očem. Vsem so nam na ogled, ampak ker jih mi, sodobni popotniki, ne potrebujemo, jih v pokrajini niti ne zaznamo,« meni sogovornica.
Ampak tu so, neme priče preteklosti. In, bog ne daj, kaj kmalu lahko postanejo tudi dejavni spremljevalci življenja.
Registriranih 8000 vodnjakov
Si sploh predstavljamo, kaj to pomeni: življenje brez tuša, stranišča na izpiranje, brez tople in hladne vode v pipi, brez pitne vode na vsakem koraku, po kateri nas zažeja ob poplavi gaziranih pijač, pisanih pločevink in neskončnih serij sokov, naravnih, polnaravnih, umetnih?
| O Mariji Sušnik Rodila se je leta 1930 v Vitni vasi na Bizeljskem in po končani srednji kmetijski šoli dobila zaposlitev na državnem posestvu v Leskovcu pri Krškem, od leta 1960 pa je bila zaposlena kot referentka in inšpektorica za kmetijstvo na občini Brežice in nato na davčni upravi. Od leta 1960 dela tudi kot zaprisežena sodna cenilka in izvedenka kmetijske stroke. V Kozjanskem parku se je že predstavila z razstavama Rože moje mladosti in Sadne drevesne vrste gozdov Bizeljskega. |
Po besedah vodarja dr. Mitja Briclja imamo v Sloveniji 8000 registriranih vodnjakov, še pol toliko neregistriranih, napol delujočih ali zasutih. Seveda pa ni lep podatek, da smo jih v preteklosti, ko je v vasi prišel vodovod, precej tudi opustili in zasuli, nekaj celo uporabili za greznice ali pa vanje zmetali odpadke in jih zasuli s peskom. Zanimivo, da o številu teh nimamo natančnih podatkov, iz česar morda sledi, da so vanje skrili tudi nevarne industrijske odpadke.
Vodnjake smo začeli varovati šele okoli leta 1998, ko se je začel uspešen projekt Heliosovega sklada za ohranjanje čistih slovenskih voda. Do danes so jih obnovili 79.
300 litrov vode na dan
Po besedah Briclja v Sloveniji porabimo 300 litrov vode na dan na človeka, kar je sicer še vedno pod evropskim povprečjem. A tudi dejstvo, da Slovenija spada med najbolj vodnate države Evrope, nas ne bo obvarovalo pred sušo. V zadnjih desetih letih smo doživeli štiri največje suše v 50 letih, kar kaže na ranljivost našega območja. Marčna suša je vodotoke potisnila na petstoletni minimum, podtalnica je padla na četrtinko običajnega nivoja – na Primorskem je še vedno pod povprečjem. In kakšen pomen bodo imeli vodnjaki v prihodnje? Zagotovo večjega, kot si predstavljamo.
»Drobni viri običajno rešujejo velike stvari. Tudi množica vodnjakov v Sloveniji lahko rešuje oskrbo z vodo,« sklene Bricelj.
Razstava Dediščina naših vodnjakov Marije Sušnik bo v Slovensko-bavarski hiši v Podsredi na ogled do 30. junija.
