LJUBLJANA – Pred 120 leti se je na veliko noč, bila je nedelja, 14. aprila 1895, nekaj minut po 23. uri Ljubljana močno stresla. Glavno mesto Kranjske je imelo takrat približno 30.000 prebivalcev in prek 1400 hiš.
Po hudi zimi, ko je zapadlo veliko snega, je leta 1895 sledila deževna pomlad. »Vreme med velikonočnimi prazniki je bilo zelo spremenljivo: v petek je bila skoraj poletna vročina, v soboto je močno deževalo. Velikonočna nedelja je bila sončna, Ljubljančani so napolnili parke in promenade,« pravi Ina Cecić z Urada za seizmologijo in geologijo.
Sedemnajst minut po enajsti uri je Ljubljančane predramil močan potres, ki ga je spremljal grozovit hrup. »Tla so se tresla, stene so pokale, ostrešja škripala, leseni podi škrtali,« dodaja Cecićeva. »S streh so leteli strešniki in dimniki, podirale so se manjše in večje stene. Prebivalce je v temi zajela precejšnja panika in so v naglici, le v nočnih oblačilih, zapuščali svoja stanovanja ter se zbirali na odprtem, kjer so molili in v grozi preživljali številne popotresne sunke.«
Čutili so v Splitu Po raziskavah je bilo žarišče velikonočnega potresa severno od Ljubljane, v bližini Vodic. Zaradi njegove moči (največja intenziteta je bila med 8. in 9. stopnjo po evropski potresni lestvici, magnitudo ocenjujejo na 6,1) so ga čutili na zelo velikem območju. Večje poškodbe na zgradbah so nastale v celotni Ljubljanski kotlini med Vodicami in Igom, manjše na območju do več kot 50 kilometrov od nadžarišča. Tresenje tal so čutili tudi v Splitu, Firencah, na Dunaju, v Švici. |
V knjižici o velikonočnem ljubljanskem potresu, ki je izšla po cesarjevem obisku, preberemo: »Nekaj po enajsti uri zvečer se je začulo neko zamolklo bučanje. Bilo je, kakor da prihaja iz daljave. Raslo je in se spremenilo v grozo in trepet obujajoče gromenje. Zemlja se je zazibala, najprej rahlo, potem pa naenkrat s tako strahovito silo, da je človeku zastala kri. Vse je pokalo in se razdiralo. Bilo je, kakor da se je odprlo brezno in da pada vanj celo mesto. Začulo se je iz tisoč in tiso?? grl prihajajoče bolestno kričanje in obupen jok. Obupen strah je prešinil vse prebivalstvo.«
Pisec knjižice še pravi, da so ljudje vsi zbegani bežali iz svojih bivališč: »Kakor blazni so hiteli na ulice, ne meneč se za svojo obleko in za svoje imetje. Mislili so le na rešitev življenja. Trumoma so se zbirali na prostornejših krajih. Bilo je med njimi mnogo takih, ki so bili napol goli in se niso upali nazaj v svoja stanovanja po obleko. Moški in ženske, celo vojaki so bili v tem stanju. Bledih lic, trepetaje od strahu in groze, so se ljudje pripravljali na smrt. Vsakdo je mislil, da se je približala njegova zadnja ura...«
Bolnike znosile na vrt
V deželni bolnici je že prvi sunek napravil velikansko škodo. »Z vseh strani so padale opeke, v zidovju so nastale široke razpoke, omet se je odkrušil in padal na bolnike,« je zapisal kronist. »Ti si niso znali pomagati. Kdor je bil dovolj močan, je zgrabil svojo posteljnino ali kar si že bodi in je bežal na vrt, a največ je bilo takih, ki si sami niso mogli pomagati. Ti so začeli obupano vpiti, jokati in klicati na pomoč. Marsikateri od njih je že mislil, da ne bo pomoči, da bo končal svoje življenje pod razvalinami starega poslopja. A prišla je pomoč. Vrle usmiljene sestre se niso ustrašile potresa. Prihitele so in ne meneč se za ponavljajoče se sunke niti za padajočo opeko so znosile z občudovanja vredno požrtvovalnostjo bolnike na vrt, jim tam priredile ležišča in potem šele skrbele za svojo osebno varnost.«
V Kmetijskih in rokodelskih novicah so 20. aprila 1895 zapisali: »Le k norcem se ni nihče upal, ki so grozno tulili, a k sreči baš oddelek za blazne ni nič poškodovan. Na vrtu so za bolnike napravili salon. Tudi vojaška bolnica je dosti trpela. Jako poškodovan je deželni muzej. Zidovi so razpokali, zbirke so uničene. Grozno je tudi razdejano deželno gledališče. Zid in tlak je razpokal, v dvorani za preizkušnjo se je udrl strop. Popolnoma enake prizore je bilo videti v kaznilnici na gradu, na Žabjeku in v deželni prisilni delavnici. Kaznjenci so razsajali kakor divji in zahtevali, naj se jim odpre. Zgodilo se je tudi tako; spustili so vse na dvorišča, kjer so ostali vso noč.«
Tudi zaradi cesarjeve pomoči podprli hiše Obisk cesarja Franca Jožefa, ki se je 7. maja 1895 na poti v Pulj za nekaj ur ustavil v porušenem mestu, je Ljubljano spet vrnil na naslovnice časopisov. Podjetni Ljubljančani so vedeli, da je to priložnost, ki je ne gre izpustiti, in so v dnevih pred cesarjevim prihodom večino stavb, ki so bile ob načrtovani poti visokega obiska, podprli z lesenimi tramovi. Razdejanje je vsekakor naredilo močan vtis na vladarja, ki je med sprehodom glasno obžaloval ogromno škodo. Ljubljani je daroval tudi zajetno vsoto za čimprejšnjo obnovo. Kaznjenci so razsajali kakor divji in zahtevali, naj se jim odpre. |
Poročevalec Kmetijskih in rokodelskih novic ob koncu še piše: »Včeraj je začelo deževati, tako da se bodo nezgode še povečale. Strehe se zaradi pomanjkanja opeke, ponavljajočih se potresov pa zaradi pomanjkanja delavcev niso mogle popraviti. Voda teče v stanovanja in razpoke zidovja ter kvari hišno opravo. V največji bedi so tisti ljudje, ki morajo pri neugodnem vremenu zaradi porušenih stanovanj bivati na prostem.«
Končno se je zdanilo in šele tedaj se je videlo, kako velikanska je bila škoda, ki jo je povzročil potres. Ljudi, ki so videli razbito in razdejano prej tako prijazno Ljubljano, je obšla bridka žalost. »Srce se jim je paralo zaradi žalosti in bolečine,« je zapisal avtor omenjene knjižice. »Z marsikaterega očesa je kanila solza.«
Če je bilo prebivalstvo čez dan še dosti mirno, so se na večer zaradi strahu pred novimi sunki močno razburjali. Nihče ni hotel ostati doma. Ko se je zmračilo, je bilo na vseh koncih videti cele karavane ljudi, otovorjene s posteljnino. Vse je hitelo iz mesta, da si poišče varen kraj za prenočišče. Primož Hieng S tramovi podprte hiše na današnjem Prešernovem trgu Tla so se tresla in stene so pokale. S streh so leteli strešniki in dimniki, podirale so se manjše in večje stene. Vse je pokalo in se razdiralo. Pogled na današnjo Stritarjevo ulico Potres je močno prizadel tudi številne cerkve. Ob Ljubljanici med današnjim Tromostovjem in Zmajskim mostom Obupen strah je prešinil vse prebivalstvo.