Dve eminentni slovenski gospe, popularni kulturnici, gledališka in filmska igralka Štefka Drolc in še ena včasih igralka, a tudi pesnica, mladinska pisateljica, ilustratorka in šansonjerka Svetlana Makarovič, sta te dni dočakali življenjski jubilej. Prva devetdesetletnico, druga petindesemdeseto leto. No ja, silno se svojih let najbrž ravno ne veselita, vsaj kontroverzna Svetlana ne.
V Ponikvi pri Grobelnem na Štajerskem se je materi Kraševki in očetu Savinjčanu 22. decembra 1923 rodila Štefka, 1. januarja 1939, pred tri četrt stoletja torej, pa se je v Mariboru rodila Makarovičeva. Mama Otilija je bila iz ugledne mariborske katoliške družine. Ker se je zaljubila v ateista Abdona iz Nabrežine pri Trstu, so jo starši ob poroki razdedinili. V zakonu so se jima rodili trije otroci, poleg Svetlane še Gorazd in Jan. Dr. Gorazd Makarovič je eden bolj cenjenih slovenskih etnografov in avtor številnih etnografskih knjig, dr. Jan Makarovič pa je dolgoletni profesor s fakultete za družbene vede, vedno dovolj blizu krogom, zbranim okoli Nove revije in Zbora za republiko, sicer pa tudi oče medijsko izpostavljene osebnosti, ki prihaja z desne politične opcije, dr. Mateja Makaroviča; ta je torej Svetlanin nečak. Obe pa sta nekoč lomili tudi moška srca. Vsaka na svoj način, seveda, sta pač zelo različni osebnosti. Prav gotovo je ogromno fantov in mož v različnih obdobjih njenega življenja vzdihovalo za lepotico Štefko; 1942., pripoveduje sama, se je zaljubila prvič, in plod ljubezni je hči Lucija.
Take ljubezni še ni videl
Njen prvi mož je bil pozneje režiser Jože Babič. Leta 1948 jo je skupaj z njeno deklico odpeljal s seboj v Trst, kjer je v tržaškem gledališču postal umetniški vodja. Njun zakon se je končal po trinajstih letih, leta 1960 se je odselila v Ljubljano, njen drugi dom je postalo Slovensko narodno gledališče – Drama. Drugič je iskala srečo pri drugem možu, od nje pet let mlajšem igralcu Mihi Balohu, gromovniku z Jesenic. Njun stanovski kolega Polde Bibič je v svoji knjigi Soigralke zapisal, da je bila njuna ljubezen takšna, kakršne še ni videl. Tako velika in intenzivna, da ni mogla trajati dolgo, čeprav Miha še danes pravi, da je Štefanija, kot jo imenuje še danes, najlepša ženska na svetu. Starejši tržaški Slovenci, tisti iz kulturniških krogov in z dobrim spominom, vedo povedati, da je bil boj za Štefkino srce med Babičem in Balohom neizprosen, menda ni dosti manjkalo, da ni zapelo orožje. Zdaj ima Štefka že tri odrasle vnuke, Lucijine otroke, Mojco, Tino in Ivana, ki so ji že podarili pravnuke.
Hladnih pa ni dedcev nikdar puščala niti Svetlana
Bila je atraktivna, izzivalna in originalna, povsem samosvoja, tudi danes je taka, čeprav jo je pred leti oplazila možganska kap in zdaj živi v varovanem stanovanju v ljubljanskem Trnovem. Pravi, da jo je nekoliko dajalo ravnotežje, ki je zdaj v redu, v stanovanju pa ima na voljo alarmni gumb in reševalce. Nad njo živi oče naroda Janez Stanovnik, s katerim se razume, in ko se srečata, kakšno rečeta, toda Svetlana doda, da morata govoriti zelo na glas, ker sta oba že napol gluha. Še vedno ima rada tudi Zorana Jankovića, za katerega pravi, da je iz Ljubljane naredil prelepo mesto. Od kod ima denar, pa je niti najmanj ne zanima, zaradi nje ga je lahko tudi ukradel. »On ne grabi zase, temveč, kot se reče, pola sebi, pola šarcu daje,« je nedavno dejala v nekem časopisnem intervjuju. Seveda ni nujno, da se z njenim mnenjem strinjate, vsekakor pa tega niti ne pričakuje od vas.
Odnos s stensko uro
Politikov na splošno nikoli ni marala, še najbolj se ji je priskutil Stane Dolanc, ko je izjavil, da so umetniki suha veja na telesu družbe. Na neizmerno veselje svojih prijateljev ga je znala še pred Sašem Hribarjem sijajno oponašati, s čimer si je na glavo nakopala še dodatno zamero oblastnikov. Iz podobnega razloga kot Dolanc ji gre na živce Lojze Peterle, ki je kot prvi premier samostojne Slovenije obdavčil knjigo.
Že v osemdesetih prejšnjega stoletja je na okrogli mizi revije Teleks izjavila, da nihče nima pravice stikati po intimnem življenju drugih in da ima vsak pravico do seksualnega odnosa s komer koli, pa četudi s stensko uro! Nanjo se je vsul plaz kritik, češ da kvari mladino, veselo so jo razglašali tudi za lezbijko. Eden redkih, ki so se tedaj postavili na njeno stran, je bil psihiater Jože Lokar.
S svojo veliko ljubeznijo, devet let starejšim pesnikom Gregorjem Strnišo, se je spoznala v baru, sredi šestdesetih, ko je bila še brucka na igralski akademiji. »Najina ljubezen je bila divja strast, kar nikoli ne more dolgo trajati,« je pripovedovala pozneje. Strniši je pomagala pri pisanju njegove prve drame Samorog, pri čemer je sama napisala in odigrala glavno vlogo Uršule. Premierna uprizoritev leta 1968 je bila velik hit, Svetlana pa je za vlogo dobila nagrado Sterijinega pozorja.
Prostozidar Branko Šömen zaradi Branke na Hrvaško
Po dolgem času se je z intervjujem v mariborskem Večeru oglasil slovenski utemeljitelj filmske publicistike, scenarist nekaterih naših kultnih filmov, kot so Rdeče klasje, Let mrtve ptice, Rdeči boogie, pa tudi hrvaških – Samo enkrat se ljubi, pisatelj in pesnik Branko Šömen. Zdaj skoraj 77-letni Prekmurec se je že pred 30 leti preselil na Hrvaško, očitno ga je iz Ljubljane v Zagreb odpeljala ljubezen do Branke, nekdanje novinarke in filmske kritičarke pri Vjesniku. S poznejšo hrvaško kulturno konzulko v Los Angelesu, tja brez podpore in žegna pred leti izjemno vplivne stranke HDZ ne bi odšla, je Šömen tri desetletja tudi poročen, med letoma 2005 in 2010 pa je živel čez lužo. Že 23 let se Prekmurec z dvojnim državljanstvom, slovenskim in hrvaškim, ukvarja tudi s prostozidarstvom, kakopak je sam prav tako mason. Največ je o prostozidarjih in njihovih ložah napisal prav v petih letih v ZDA. Ustvaril je tri knjige – prva je Modrost, druga Moč in tretja Lepota. Prva in druga sta zgodovina prostozidarstva na Hrvaškem, pa tudi v nekdanji Jugoslaviji, tudi Slovenije se dotikata, tretja knjiga pa je nekakšna enciklopedija pokojnih hrvaških prostozidarjev, med njimi pesnika Gustava Krkleca in nobelovca Iva Andrića. Prvi slovenski prostozidar je bil nedvomno sloviti pesnik in narodni preroditelj Valentin Vodnik. Zanimivo, da je bil Vodnik duhovnik, Katoliška cerkev pa prostozidarjev nikdar ni marala.
Hja, še vedno bolje kot povojna komunistična oblast: ta je prostozidarstvo preprosto prepovedala. Zelo znan slovenski mason je bil tudi znameniti elektrotehnik in šahist, akademik Milan Vidmar, prav tako pa tudi utemeljitelj ilirizma, slovensko-hrvaški pesnik Stanko Vraz. Šömen, mladostni prijatelj prekmurskega rojaka, novinarja Ferija Žerdina (očeta urednika Sobotne priloge Alija), je bil v bivši Jugi tudi disident, zaradi satiričnih del proti ustavi, Jugoslovanski ljudski armadi in Titu je tudi dvakrat sedel, leta 1963 je bil zaprt v Ljubljani, Mariboru in Murski Soboti.
