NOVO MESTO – Šest let in pol mineva od smrti 54-letnega Štefana Medleta iz Velikih Brusnic. A ob spominu nanj domače spremlja grenak priokus, da bi bil njihov Štefan lahko še živ, če bi v novomeški bolnišnici postopali hitreje in bolj strokovno. Tudi zato so se odločili, da tožijo bolnišnico, a pred dnevi so prejeli sodbo novomeškega sodišča, da je njihov zahtevek neutemeljen.
»Sploh ne gre za denar, ampak za to, da se takšni primeri ne bi nikoli več ponavljali. Nikoli namreč ne vemo, ali se bo v takšni situaciji znašel še kdo, morda vi, jaz ali kdo od naših bližnjih,« je razmišljal Štefanov brat Jože Medle. Hrani cel kup dokumentacije, da bi mu bilo bolj jasno zdravstveno stanje njegovega brata v zadnjih urah, je preštudiral veliko medicinske literature, zato se z njegovo smrtjo ne more sprijazniti.
Bil je 26. november 2009. Štefan tega jutra ni prišel po stopnicah, ampak je mama zaslišala klice na pomoč. Štefan je povedal, da ga močno boli glava in da se mu vrti. Hitro je poklicala vse brate, rešilec je prišel že četrt pred osmo zjutraj, Štefana je odpeljal na nevrološki oddelek Splošne bolnišnice Novo mesto. Nekaj čez deseto uro ga je v bolniški sobi obiskala sorodnica, po poklicu diplomirana medicinska sestra, ki je takoj zaznala, da Štefan težje diha in o tem obvestila osebje. Po površnem pregledu nevrologa, ki ni niti določil ocene po GSC zaradi nadaljnjega spremljanja zdravstvenega stanja in ukrepov, so mu dali le infuzijo in kisik.
V bolnišnico pri polni zavesti
»Takrat je bil šele prvič pregledan,« je povedal Jože in poudaril, da je Štefan v bolnišnico prišel pri zavesti, še pogovarjal se je, le da se mu je kakšna beseda malo zatikala. Ob prihodu in predaji urgentne službe v bolnišnico je po lestvici glasgowske skale kome, kjer je 15 najvišja ocena, imel še visoko oceno 13, kar pomeni, da je bil dobrega videza. Čeprav je urgentna zdravnica v napotnico napisala diagnozo možganska kap, so ga prvič pregledali šele po dveh urah na urgenco sorodnice, CT pa so opravili po šestih urah, ko je bilo že prepozno za ukrepanje. »Mislim, da bi ga lahko rešila le še operacija. Ker novomeška bolnišnica nima nevrokirurga, bi Štefana morali poslati v ljubljanski klinični center,« je izpostavil Jože. Njegovo stanje se je iz ure v uro slabšalo, umrl je naslednjega dne ob štirih zjutraj.
»Ob 12. uri mi je le uspelo priti do zdravnika, ki pa me je odpravil, češ da gre le za epileptični napad. Takrat je bil brat že nezavesten in zabuhel v glavo, desna vratna žila mu je ob bitju srca močno izstopala. V bolnišnici niso naredili ničesar. Po doktrini in dobri klinični praksi zdravniki bolnikom v urgentnem stanju neprekinjeno spremljajo tako klinično stanje kot vitalne funkcije in ustrezno ukrepajo. Štefan sploh ni bil nadzorovan, čeprav bi ga zaradi urgentnega stanja morali nadzorovati neprekinjeno, ni dobil ne intenzivne terapije in ne zdravila za koagulacijo krvi in drugo. CT so naredili šele po 14. uri, takrat je zdravnik mene in brata seznanil, da gre za možgansko krvavitev in da bo Štefan v enem dnevu umrl,« se je ur, ko je z domačimi trepetal za bratovo življenje, spominjal Jože. Ker je prepričan, da bi brata lahko rešili, so se v družini odločili za tožbo. Žal je mama v tem času že umrla, njegov brat Janez pa se je odločil, da pregona ne nadaljuje, pri prizadevanjih pa podpira Jožeta, prav zaradi tega, da se napake ne bi ponavljale.
Sodišče zavrnilo zahtevek
Na okrožnem sodišču v Novem mestu so tožbeni zahtevek zavrnili. »Odločitev je pričakovana, obrazložitev ni prepričljiva. Ker je sodišče kršilo ustavno pravico do izjave tožečih strank, saj jim ni omogočilo, da bi izvedenko na naroku neposredno zaslišali, taka sodba ne bi smela obstati. Tudi v vsebinskem smislu je nepravilna: iz sodnega postopka namreč izhaja, da zdravljenje pokojnika ni bilo v skladu s pravili medicinske doktrine 'čas so možgani'. Stališče izvedenke, da naj bi pokojnik vseeno umrl, pa je nepravilno in povsem pavšalno, saj izvedenka ne more ugotoviti, v kakšnem stanju je bil pripeljan v bolnišnico. O tem zdravstvene dokumentacije ni, saj ga ob sprejemu ni nihče pregledal. Ob sprejemu v bolnišnico njegovo stanje sploh ni bilo tako, da bi zaradi tega moral umreti. Očitno se je spet pokazalo, da sojenje ob pomoči domačih izvedencev še zdaleč ni nepristransko, temveč ravno obratno. Zato tožeče stranke razmišljajo, da bi zoper izvedenko vložile ovadbo zaradi krive izpovedbe po 284/I čl. KZ-1,« je sodbo komentiral Medletov odvetnik David Sluga.
V sodbi je sodnica Tatjana Plut izpostavila, da za obe strani ni sporno, da obravnava pacienta ni potekala v skladu s konceptom »čas so možgani«, niti ne po načelih najvišje stopnje nujnosti, sporno pa je vprašanje, ali je bilo zdravljenje strokovno, v skladu z medicinsko doktrino, dobro klinično prakso in drugimi uveljavljenimi medicinskimi standardi, ter ali je smrt rezultat strokovne zdravniške napake in ali bi jo bilo mogoče preprečiti. »Smrt Štefana Medleta ne izvira iz nedopustnega ravnanja ali opustitve, prav tako ne obstaja vzročna zveza med smrtjo pacienta in nedopustnim ravnanjem bolnišnice,« je izpostavila sodnica.
A odvetnik Sluga opozarja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, ko ugotavlja, da obravnava ni potekala v skladu s konceptom »čas so možgani«, potem pa pravi, da je to bilo v skladu z medicinsko doktrino. »Kaj pa je koncept 'čas so možgani' drugega kot temeljno doktrinarno pravilo pri možganski kapi? Hkrati Štefana Medleta kljub urgentnemu stanju dve uri ni pregledal nihče, CT glave so mu napravili šele po šestih urah. V tem času se mu je zdravstveno stanje izrazito poslabšalo.« Odvetnik Sluga opozarja, da se ni mogoče kar tako sprijazniti z zaključkom sodne izvedenke zdravnice Marjetke Clemenz, specialistke nevrologije, ki je sklenila, da je obravnava pacienta potekala po pravilih stroke in da kljub hitreje izvedenim diagnostičnim postopkom ne bi imel možnosti za preživetje. Zato Sluga predlaga razveljavitev sodbe in vnovično sojenje na prvostopenjskem sodišču, kjer bi moral mnenje izdelati nov izvedenec.