ŽALOSTNO

Štefan po smrti staršev ostal sam in še na vozičku

Objavljeno 15. januar 2012 12.50 | Posodobljeno 16. januar 2012 02.35 | Piše: Oste Bakal
Ključne besede: Štefan Hozjan

Hozjanov Števek ima od rojstva pred 57 leti cerebralno paralizo.

LENDAVA – Dolge in mrzle zimske noči na skrajnem severovzhodu države niso preveč prijazne, še posebno ne za obolele, ostarele in osamljene. Med njimi je tudi 57-letni Štefan Hozjan iz Male Polane. Menda ga je babica med rojstvom nekoliko premočno stisnila, mu poškodovala pomembni živec in s tem povzročila nepopravljivo škodo, saj je zbolel za cerebralno paralizo. Prva štiri leta sploh ni hodil in govoril, pozneje pa se je nekoliko vrnil med žive, a je ostal trajni invalid, saj je cerebralna paraliza trajna okvara v možganih, ki onemogoča popoln nadzor nad gibanjem.

Nikoli ni obupal

Kljub vsemu je uspešno končal osemletko, in sicer prve štiri razrede v OŠ Mala Polana, preostale štiri pa v OŠ Velika Polana. Umsko ni prizadet in je zelo razgledan, težava pa je v gibljivosti, saj ne more hoditi, zato je popolnoma odvisen od invalidskega vozička. Že 20 let živi sam, po smrti očeta Janeza (leta 1981) in pozneje še mame Katarine (1991.) pa je prepuščen sam sebi. V Avstriji živi njegov brat z družino, on pa sameva v hiški ob novem vaškem križu na začetku Male Polane. Do leta 1997 je še malo hodil, a je moral takrat na rehabilitacijo v ljubljansko Sočo, potem pa na voziček. Z berglami ne more hoditi, saj v rokah in hrbtenici nima dovolj moči.

A v primerjavi s številnimi osamljenimi dušami, ki obupajo in posežejo po lastnem življenju, Števek, kot ga imenujejo prijatelji, nikoli ni pomislil na samomor. V veliko pomoč so mu številni prijatelji in sosedje: »Dejansko me imajo radi, saj je bilo denimo ob lanskem sv. Štefanu, ko praznujem god, pri meni kar 46 ljudi, mojih velikih prijateljev in odličnih sosedov, brez katerih bi bilo moje življenje nevzdržno. Vsi ti prijatelji in sosedje me nenehno obiskujejo, mi pomagajo, tako da se jim ne bi mogel oddolžiti, tudi če bi živel 200 let. Vsi so sijajni in hvala jim, pravi človek pa je še posebno Jože Prša (tiskovni predstavnik pomurskih policistov, op. p.), ki med drugim skrbi tudi za to, da imam drva za kurjavo,« razlaga Števek, ki je vedno dobre volje. Pove nam tudi, da veliko posluša radio, gleda TV ter prebira Novice, ki mu jih občasno prinese prijazna duša – ta ga ob delavnikih obiskuje znotraj pomoči na domu, da mu kaj skuha in pospravi. Pove nam, da bi imel rad svoj časopis, a si ga ne more privoščiti.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: V balinanju zmaguje

Deli s prijatelji