Kako si lahko, ko loviš, pet ur v vodi? Ne razumem, kako lahko greš ob enih ponoči kuhat samo zase? Da se ti ljubi opravljati vse to vzdrževanje in šravfarijo na čolnu? Kako z biciklom na tenis, če bo zdaj zdaj dež? Zdalje, v petek popoldne, greš ti še v pisarno?
Kar ljudem pogosto manjka, je strast. Nekje na poti v sodobno družbo, na poti v udobno življenje, na poti v skoraj popolno varnost v objemu kolektivne odgovornosti in permanentne razvajenosti v smislu naporov pri zagotavljanju osnovnega življenjskega standarda so ljudje izgubili strast. Kot bi šel na dolg sprehod z dojenčkom v vozičku in nazaj pripeljal voziček ter vse drobnarije iz par trgovin, dojenčka pa nekje izgubil. Ljudi med drugim delim na strastne in tiste, ki so nekakšna človeška vegetacija. Skozi življenje potujejo vedno s tokom. Niso ne nesrečni ne posebno srečni. Navzven so, po ustaljenih družbenih merilih, načeloma uspešni. Kako tudi ne, saj smo sisteme napisali na kožo neproblematičnim, poslušnim ovcam, s katerimi ni težav. Potem jim lahko brez težav prodaš vse. Od varčnih žarnic do globalnega segrevanja. In vse tisto vmes.
Že v osnovni šoli so otroci, ki štrlijo iz povprečja, sistemski sovražniki številka ena. Ne po znanju šolskih programov ali prizadevnosti, ven štrlijo v ustvarjalnem smislu in, bognedaj, po svoji strasti do stvari. Šolski sistem tako že na daleč smrdi po občutku, da je glavna naloga prosvetnih delavcev zadušiti vse, kar ni povprečno. Ironično precej težka naloga za nekoga, ki je sinonim za povprečnost in nepovprečnost detektira povprečno subjektivno. Čustva v razvoju posameznika so sprejemljiva in celo dobrodošla, vendar samo tista, ki te delajo netežavnega, nenevarnega in vodljivega. Stiske, travme, zagate, depresije. Za vse to imamo strokovnjake, ki so neverjetno pametni. Redko sicer kaj resnično vedo o vzrokih, čeprav jim kakšna freudovska nikoli ne uide. So pa izjemno sposobni reševati posledice. V korelaciji s farmacijo, kakopak.
Po opevani ljubezni sicer nihče ne upa pljuvati, prav nasprotno, sicer pa kljub vtisu ni pretirano zaželena, saj v sistem vnaša kaotično, nepredvidljivo komponento.
Strast? Neformalno prepovedana! Še zadnje primerke, gostitelje tega nevarnega, revolucionarnega, nepredvidljivega čustva, bi bilo treba takoj hospitalizirati in nafilati s pomirjevali. Ti norci delajo vse z nekim nerazumljivim zanosom, kar slabo vpliva na okolico. Imajo ljubice, pa kljub temu dvakrat na dan seksajo z ženo, imajo kredite, pa normalno spijo, imajo odvečne kilograme, pa se gredo kulinarične mojstrovine, kljub resnim opozorilom na embalažah in steklenicah pijejo in kadijo, kot da prihaja vesoljni potop. Imajo tisti hudomušni izraz na faci ne glede na to, ali gredo s psom po gobe ali pa k šefu po odpoved. To so jebivetri, ki se ne zavedajo resnosti življenja, družbe, družbenih norm in lastne odgovornosti. Namesto da z drugimi trpijo tegobe tega življenja, ga ljubijo.
Hitrost ne ubija, hitro zaustavljanje pa. Včasih. In strast tudi ne, slaba vest pa zelo pogosto. Poiščite v svojih nevronskih mrežah še zadnje ostanke strasti in jih multiplicirajte. Živeti brez strasti pomeni, da ste zastonj in po krivici odžrli življenje nekemu drugemu spermiju …