Državna statistika naj bi javni upravi, gospodarstvu in javnosti zagotavljala kakovostne, pravočasne, časovno in krajevno ter mednarodno primerljive podatke o stanju in gibanju na ekonomskem, demografskem in socialnem področju ter na področju okolja in naravnih virov.
Ponavljam: naj bi. Pa po zadnjih izkušnjah o tem upravičeno dvomim.
Žena je namreč pred prazniki od republiškega statističnega urada (Surs) po pošti prejela 12-stranski vprašalnik, v katerem bi morala podrobno razčleniti prodajo svoje trgovinice. Ker takšnega dopisa poprej ni dobila še nikoli, ga je arhivirala v smeti, prepričana, da gre za neobvezno anketo. Izkazalo se je, da ni neobvezna – iz Sursa so ji poslali opomin, da naj odgovori na vprašalnik, sicer je v kazenskem prekršku in ji grozi globa. Anketo so ji poslali še enkrat, tokrat po elektronski pošti, in žena je, ko se je poglobila vanjo, ugotovila, da na vprašanja preprosto ne more odgovoriti. Seveda vodi evidence o skupnem prometu in prometu po dobaviteljih, nikakor pa nima prešteto, koliko posameznega izdelka je prodala.
»Gospa, na ta vprašanja ne morem odgovoriti, ker takšnih evidenc niti za potrebe davčne uprave nisem dolžna imeti,« je pojasnjevala sogovornici na Sursu.
»Pa približno ocenite.«
»Kako naj približno ocenim, če pa na vprašalniku piše, da s podpisom jamčim za natančnost podatkov?! Potem raje nič ne napišem.«
»Gospa, ne smete pustiti prazno. Boste v prekršku. Kar na oko ocenite, bo že v redu.«
In tako gospa ni pustila prazno in je ocenila na oko, upajoč, da dobro vidi. Da bo volk sit in koza cela.
Me pa prav zanima, koliko podatkovnih baz, ki jih imajo na Sursu, sestavljajo takšni odgovori. Koliko njihovih statističnih poročil je stoodstotno zanesljivih in koliko približnih – in koliko ta približnost vpliva na morebitne pomembne odločitve na gospodarskem, socialnem, okoljskem področju, ki so vsekakor pomembnejša od, recimo, podatka, ali slovenski moški seksamo več ali manj od hrvaških. Itak, da več.
