Starosvetna tišina 
Paškega Kozjaka

Na Paški Kozjak lahko pridete iz različnih smeri. Pohodniki in planinci radi prihajajo iz Dobrne ali Vitanja, Velenja. Iz Paške vasi vas pripelje tudi asfaltirana cesta do planinskega doma, od koder boste lahko krenili naprej proti župnijski cerkvi sv. Jošta, ob kateri stoji tudi baročno zasnovano župnišče, stavba nekdanje mežnarije, ki predstavlja tipično kozjaško stanovanjsko hišo. Čez cesto je šola, ki pa zdaj ponuja streho drugim dejavnostim, zlasti tabornikom. Od tam pridete na Špik, od koder je čudovit razgled na vse štiri strani sveta: povsod tišina, širne planjave se razprostirajo pred vami, pravi užitek za telo in dušo. Tu poteka tudi tromeja med občinami Dobrna, Velenje in Mislinja.

Paški Kozjak je okoli deset kilometrov dolgo in precej ozko pogorje, ki se razprostira skoraj natančno v smeri vzhod–zahod in je zaključek Karavank. Najvišja vrhova sta Špik (1109 mnm) na zahodu in Basališče (1272 mnm) na vzhodu. S Špika je razgled na vse strani: proti vzhodu na greben Paškega Kozjaka z najvišjim vrhom Basališčem, na Stenico, Konjiško goro, Boč in Donačko goro; proti jugovzhodu na Celjsko kotlino in Posavsko hribovje na Kozjanskem z Bohorjem; na jugu je Gora Oljka, za njo pa veriga Posavskega hribovja; proti jugozahodu sta Dobrovlje in Menina planina, proti zahodu pa Golte in Savinjske Alpe; na zahodni strani je v bližini Graška gora, proti severozahodu vidimo Peco in Uršljo goro, zadaj pa Svinško planino; na severu je bližnje Pohorje, zadaj pa Košenjak in Golica.

Neogotska župnijska cerkev sv. Jošta je iz leta 1884, drugače pa je cerkev s krajem posredno povezana od leta 1482. Prvotna stavba na tem kraju je bila gotska in je bila na novo obokana sredi 17. stoletja. Leta 1879 so jo podrli in tam pod vodstvom Jurija Stropnika med letoma 1881 in 1883 zgradili cerkev v neogotskem slogu, župnija pa je tu od leta 1891. Pravokotni baročni kapeli dajeta cerkvi v tlorisu obliko latinskega križa. Neogotske oltarje je izdelal Ignacij Oblak, v osrednji niši velikega oltarja stoji kip sv. Jošta, ki je zavetnik romarjev, slepih, domov za ostarele, ladjarjev in pekov ter priprošnjik za dobro žetev in varovanje žita pred ognjem in živine, proti ognju in neurju, proti vročici in kugi. Pod stranskimi baldahini boste videli kipe sv. Martina, sv. Petra, sv. Nikolaja in sv. Pavla. V niši atike bi morali uzreti relief Marijinega kronanja, a je trenutno v velenjskem muzeju, prav tako kamniti oltar. Toda relief lahko kljub temu vidite, saj je njegov odlitek na fasadi župnišča.

Nekaj posebnega je tudi pokopališče v neposredni bližini cerkve. Na njem boste videli nenavaden spomenik, ki vsebuje tudi sodobne kovinske elemente v obliki moderne skulpture. Prav tako je nenavadna kapelica ob zidu na nasprotni strani: v njej je sedeča postava, domačini ji pravijo kar Buda, ga je pa domači župnik našel oziroma izkopal, ker se rad ukvarja z raziskovanjem kraja in njegove zgodovine.

Če boste ubrali pot na Paški Kozjak iz smeri Srednjega Doliča, boste naleteli na lepo cerkev sv. Mohorja in Fortunata, v kateri so gotske freske, ki so skoraj edini primer nepobeljenih fresk pri nas. Cerkev je bila sprva grajska kapela, saj so nad njo ostanki gradu Irštanj (Ernstein).

Pod Špikom je planinski dom, ki ga upravlja Planinsko društvo Velenje, tri desetletja pa ga uspešno vodi Olga Ramšak. V domu lahko tudi zdaj dobite žig, ki je bil prej na voljo samo na vrhu Špika. Ko ste na Paškem Kozjaku, vas pot vodi na vse strani, najbolje kar peš po dobro označenih poteh pa tudi s kolesom se daleč pride. Tu so med NOB potekali boji, tudi legendarne 14. divizije. Vse smeri so odprte in vabljive z razgledom in neskončno razprostranjenostjo. Tu se človek počuti kot ptica, svoboden in lahek. Starosvetno tišino okoli zmotita le piš vetra in kakšna ptica s svojim oglašanjem. Košček raja!