Marsikateri mestni mladenič ali pobič dandanes ne ve natančno, čemu je na slovenskih kmetijah, pa naj si bo na Štajerskem, Gorenjskem ali Dolenjskem, služil kozolec. Zlahka sklepamo, da so vanj pospravili posušeno seno in žito, v spodnjem prepišnem delu pa hranili vozove, obračalnike, orodje, steljo, morda tudi les za ostrešje. A kozolec je bil mnogo več, zato je danes kulturni spomenik, njegova socialna vloga pa je še vedno rahlo zavita v skrivnost.
Mimogrede, stari Močilar je Franu Levstiku povedal zgodbo o Martinu Krpanu prav pod kozolcem.
Pisatelj Ivan Potrč je v svojem romanu Na kmetih realistično opisal, kako strastna ljubezen se je razvila med mladimi vaškimi fanti in dekleti pri zmetavanju sena na kozolec. In prav kozolec je bil pogosto oder vaških prireditev, pristnih veseloiger, ki smo jih kar malce pozabili. Pod njim so pogosto prespali popotniki, za rante so privezali konje.
Prvi muzej kozolcev na prostem
V dolenjski občini Šentrupert, prafari med slovenskimi župnijami iz leta 1163, so se domislili, da bodo travnik pod vasjo spremenili v prvi muzej kozolcev na prostem na svetu. Da, na svetu! Če bi hudo poenostavili, ob tem pa se ne bi zlagali, imamo Slovenci tako rekoč samo dve svetovni posebnosti, ki smo ju stoletja negovali samo na našem ozemlju, to so kozolci in panjske končnice.
Osnovna delitev kozolcev pozna enojni in dvojni kozolec ali toplar, natančnejša pa označuje šest tipov: enojni ali stegnjeni kozolec, pravi toplar, toplar s hodnikom, nizki toplar, kozolec na kozla oziroma psa oziroma pero in prislonjeni kozolec.
Prve kozolce so začeli na travnik pod Šentrupertom voziti in sestavljati lani jeseni. »Do zdaj smo jih postavili že 17, potem pa še dva polkozolca ali, bolje, tradicionalni sušilni napravi. Zastopani so vsi tipi slovenskega kozolca,« nam je povedal župan Šentruperta Rupert Gole. Skupna površina muzeja na prostem, Dežele kozolcev, je 2,5 hektara, po njem pa urejajo kilometer dolgo sprehajalno učno pot.
Povabili so nas pod toplar, kjer so nam kmečke žene Šmarnice iz Šentruperta pripravile slastno domačo pojedino, kjer brez špeha, sirovega namaza, domačega bezgovega soka in cvička ni šlo. Sonce je žgalo, a zagoreli tesarji so bili neutrudni. Na tleh so sestavili rebro A, ga z dvigalom dvignili na vrh, posadili na pravo mesto in ga »zakajlali in zaklamfali«.
Stari tesar nam je povedal, da so obstajale leve in desne tesarice – zraven se je hudomušno smejal, zato smo pomislili, da se šali.
»Pa je res tako. Tesarji so svojčas imeli vsak svojo tesarico, desnoročno ali levoročno.«
Vse stare kozolce so odkupili v Mirnski dolini, le enega so pripeljali iz Ivančne Gorice. Najprej so jih razstavili, vse dele oštevilčili, dotrajane stesali na novo in jih v Deželi kozolcev spet postavili.
Najstarejši primerek v muzeju je Lukatov topler iz leta 1795, ki torej ne šteje nič manj kot 217 let. Je edini v muzeju, ki je bil tudi originalno pokrit s slamo.
Kot je povedal tesar Alojz Gregorčič, so jih izdelovali v glavnem iz hrasta in smreke. Glavni tesar Zvone Lavrič z ekipo iz Šentjerneja za razstavljanje, obnovo in ponovno postavitev porabi vsaj 14 dni.
»Včasih, ko so kozolce tesali in sestavljali na roke, je pri delih sodelovalo vsaj pet tesarjev, pri sestavljanju pa tudi do 30. Postavljali smo ga en mesec,« pove Gregorčič. Projekt Dežela kozolcev bo stal nič manj kot 700.000 evrov in bo muzej, učna pot in prestižni kulturnoprireditveni prostor.
