Pripeka, ki ji višina jemlje moč, je čez drn in strn pognala četico rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme iz Konjerejskega društva Martin Krpan z Blok s prijatelji iz Loške doline, Višnje Gore, Krke, Šentjerneja, Ribnice, Kočevja.
»Mi smo tisti ptiči, ki skupaj letajo, pravzaprav največ stavimo na zapravljivčke, podpisujemo pa se kot furmanska konjenica,« je druščino z že enajstega potepanja konjskih vpreg predstavil Ivan Lah, leta 1994 ustanovitelj in večletni predsednik bloškega Martina Krpana.
Zbrani na izhodiščni točki, v slovenski smučarski zibelki, so se iz središča Nove vasi za ogrevanje drug za drugim v lahkem hodu pripeljali do Bloškega jezera. Ob vižah ducata diatoničnih harmonik so za korajžo po grlu spustili šilček kačje sline, zgolj proti vnetjem in drugim nadlegam, vmes so do svojega priboljška prišli tudi konji, ki so z rezgetanjem že klicali gospodarje na pot. Opremljeni z vsem, kar večdnevno potovanje zahteva, je Ivan s plahim vzklikom pognal svojo vprego in dejal: »V koloni za mano, na varni razdalji, smer Travnik pri Loškemu Potoku, k lanskemu gostitelju, gostišču pri Kapcu, peljite.«
Podmazana kolesa na prenovljenih osovinah petnajstih zapravljivčkov in uglašeno stopicanje več kot petdeset konj je rezalo tihoto vasi ob poti na Bloški planoti, daleč je neslo tudi pomenkovanje mož in žena v kočijah. Ubrano petje je še bolj pritegovalo pozornost na premikajočo se karavano.
Podeželski harmonikarji so po oznanjeni smeri premika, ki se je umikala pločevini po asfaltni cesti, na več točkah do Kapčevega ranča poskočno vlekli mehove svojih frajtonaric. In kajpak ponujali arcnije za preventivo. »V naši družbi ni jezdecev, zato smo že zaradi tega po značaju bolj plahi ljudje,« je na cilju po 20-kilometrski poti dejal Lah, bloški veterinar, preden so konjem dodelili prostor. Kot znanci, ki ob počitku spoštujejo drug drugega, se sploh niso oglašali, le z ušesi in nogami so dali vedeti, da jim še kako ugaja razpotegnjena travnata terasasta planota. Tam gor ne letajo niti muhe niti brenclji. Svoboda po konjsko.
»Ta tura je pravšnja, predvsem logistično manj zahtevna za nabiranje kondicije pred izzivi, ki nas še čakajo. Kočije so starodobne, a prilagojene, lahko bi rekel, da so pomembna prevozna zapuščina. V društvu nas je največ takih, ki smo naložili šesti križ, tudi mladi stopajo v naše vrste. Aha, gospodar gostitelj nam je vedno pri roki, kar pravzaprav največ šteje,« je pred vrnitvijo vpreg v Novo vas poudaril Ivan Lah, 75-letni konjerejec s Krke.
