Miro Cerar je dobil rekordno podporo na volitvah, ker ljudje pričakujejo nekaj novega. Če bi želeli nadaljevanje stare politike vlade Alenke Bratušek, potem bi na zadnjih volitvah večinsko podprli njo in ne njega. Lahko bi rekli, da volivci želijo menjati staro za novo in nikakor ne zgolj reciklirati starih obrazov v novo vlado. Zato je nenavadno, s kakšno lahkoto se je Cerar programsko odrekel Novi Sloveniji in s kakšno potrpežljivostjo se programsko usklajujejo s stranko dosedanje premierke. Vodja pogajalcev stranke Zavezništva Alenke Bratušek je prostodušno izjavil, da med njimi in stranko Mira Cerarja ni nobenih programskih razlik.
Če to drži in če se bodo tudi kadrovsko uskladili, se lahko vprašamo, kaj je potem tukaj novo? Gospodarstveniki bi gotovo podprli neideološko koalicijo, saj je bil program NSi reformno naravnan. Cerar bi lahko uporabil formulo Drnovška in sestavil koalicijo, ki bi presegala tradicionalne ideološke delitve. Tako pa je v resni nevarnosti, da bo namesto spretnega Drnovškovega vladanja doživel usodo Pahorja na čelu vlade. Še posebno če bo v koalicijo vzel stranko dosedanje premierke. Navsezadnje so ljudje, ki imajo pomemben vpliv v njeni stranki, aktivno sesuli že Pahorjevo, na koncu pa še svojo lastno vlado. Težko je verjeti, da se bodo tej skušnjavi uprli v novi Cerarjevi vladi. Tako Pahorjeva kot tudi vlada Bratuškove sta razpadli zaradi notranjih trenj, in ne zaradi opozicije. Nova politika je težko izvedljiva s starimi vzorci. Skrajno naivno je, če misli, da lahko enake stvari počne na enak način in ob tem pričakuje drugačen rezultat kot njegovi predhodniki. Slovenija potrebuje resne strukturne reforme, ki bi naše gospodarstvo premaknile z mrtve točke.
Koalicija, ki bi presegala te ideološke delitve, bi te reforme lažje izpeljala kot pa koalicija, ki je izrazito ideološko profilirana. Zato je prvi neuspeh Cerarja, da mu ni uspelo oblikovati mavrične koalicije. Drugi neuspeh pa je zelo splošna koalicijska pogodba, ki je pravzaprav brez konkretnih časovno opredeljenih ukrepov in brez korenitih strukturnih reform. Namesto tega je prepolna raznih nejasnih izrazov, kot so »pametna posojila« ali »nadzorovana privatizacija« in besednih zvez »proučili bomo« ter »zavzemali se bomo«. Zadnje, kar Slovenija v sedanji situaciji potrebuje, je neodločnost. Cerar se konkretnim odločitvam ne bo mogel izogniti. In tudi potrebnih reform ne bomo mogli v nedogled odlagati. Ni novega brez novega in ni nove politike s starimi vzorci.
