Stari maček 106 let kraljuje na Jadranu

Privlačna piranska majska regata starih bark, ki ji pri nas ni para, se je rodila pred 34 leti. Od takrat jo v Piranskem zalivu brez prekinitve prirejajo vsako leto. Tudi v Istri in Dalmaciji ni veliko podobnih navtičnih oldtajmerskih dogodkov, v Italiji jih je nekaj več. Na letošnjo je prejšnji vikend prišlo 28 barkač, med njimi celo nekaj več kot spoštljivih sto let skrbno negovanih lesenjač pa tudi nekaj novejših, a narejenih po zelo zaprašenih načrtih. Dogajanje je na vsakem koraku ponujalo privlačne prizore, ki so očarali piranske turiste in domače navtične nostalgike, predvsem pa je bila to priložnost, da zvedavi iz prve roke izve vse o naši navtični dediščini, prizadevanjih zanesenjakov zanjo – kar ni poceni hobi – in prisluhne njihovim vedno zanimivim morskim dogodivščinam.

Najmlajši kapitan

Dolgoletni predsednik piranskega društva Janez Šabec iz Lucije nam je o svojem Starem mačku, ki že 106 let kljubuje morju in času, poleg tega pa je najstarejša barka na našem morju, povedal, da je lesenjačo pred 30 leti rešil pred propadom in jo nato veliko let skrbno restavriral. Z njo še vedno zanesljivo potuje po morju – velikokrat tudi vzdolž Dalmacije. Kapitan najmlajše posadke regate je bil 15-letni Dan Poljšak iz Škofje Loke, ki se z jadranjem ukvarja že devet let, saj ga stare barke privlačijo od nekdaj. Njegova dvojambornica Škrga je škuner, nastala pa je iz dobrih 30 let starega trupa elanke; pri predelavi po njegovih načrtih mu je pomagal oče. Marino Hrvatin se je na regato iz Izole pripeljal z za Istro najbolj značilno batano, ki sta jo lani po svojih načrtih naredila s sinom Davidom. Kupila sta nekaj ročnih strojev za les, zapravila pa sta približno 8000 evrov in 700 ur dela. S skoraj pet metrov dolgim čolnom zdaj jadrata za razvedrilo in zabavo. Tudi 12,5 metra dolga in 82 let stara Apeleja v lasti Tomija Sinožiča iz Izole še vedno pluje in vozi turiste; od te je bila na regati daljša le še 15-metrska dvojambornica Roberta III. iz Monfalcona. Pred davnimi leti je bila iz skrbno izbranega istrskega lesa izdelana v Pulju. Iz Benetk je priplula 8,1 metra dolga in sedem let stara lepotica iz mahagonija, narejena po starih ameriških načrtih za cat boat, omenimo pa še 30 let star in 10 metrov dolg kuter z dvema flokoma, ki je izdelan iz pločevine in katerega lastnik iz Benetk je že prav tolikokrat z veseljem prijadral na regato, predvsem pa na obisk k piranskim prijateljem.

Zabava in druženje

Batane, bracere, gucije, leute, gajete, kaiče, kuterje in druge, že skoraj pozabljene barke, ki so s svojimi pisanimi jadri in šarmom preteklosti dale kljub predolgi prenovi razritega piranskega mandrača podobo starih dni, je prišel navdušen pozdravit župan Peter Bossman, sicer pa je predsednik organizacijskega odbora regate Vladimir Ukmar povedal: »Regata je bolj kot tekmovanju namenjena druženju in veseli smo, da na starih barkah plapolajo zastave iz Italije, Hrvaške, Avstrije in Slovenije. Na začetku smo se za prvomajske praznike na regati dobivali samo domačini, za zabavo in druženje, po ustanovitvi Društva ljubiteljev starih bark Piran pa se je pred 15 leti naš krog povečal. Gre predvsem za prijateljevanje ljubiteljev te dediščine, da pa nam časa za to ne zmanjka, se raje dobimo en dan pred regato in se razidemo dan po njej. Regato podpira tudi občina Piran, za katero je to lep dogodek, sicer pa sodelujemo tudi pri solinarskem prazniku in procesiji z barkami iz Pirana v Strunjan.« V društvu imajo približno 30 barkač ter okoli 60 zanesenjakov in zaljubljencev v vse, kar je povezano z morjem. Pri obnavljanju bark ogromno naredijo sami in si pomagajo, saj je to zelo drag hobi, s katerim pa pomembno prispevajo k ohranjanju naše ladjarske dediščine. Ta hitro izginja, saj plastika že desetletja neusmiljeno izpodriva les. Kot je povedal Ukmar, jim s precejšnjim prizadevanjem zanesenjakov in vlaganjem svojega denarja na leto uspe v Sloveniji pred dokončnim uničenjem z restavriranjem rešiti le eno barkačo ali dve.