LJUBLJANA – Revščine je vse več, osnovnih življenjskih dobrin vse manj. V ljubljanski in mariborski ambulanti za nezavarovane osebe se je obisk povečal za 40 odstotkov. Vse več jih v nuji trka na vrata humanitarnih organizacij za pomoč. Slovenski karitas je lani pomagal 138.204 ljudem v stiski po vseh slovenskih krajih. Materialno pomoč v hrani, obleki, higienskih pripomočkih, šolskih potrebščinah in s plačilom najnujnejših položnic je prejelo 122.740 družin in družinskih članov, 12.196 starejših, 2412 migrantov in 856 brezdomcev. Razdelili so 3166 ton hrane, 7580 gospodinjstev je prejelo pomoč v obliki plačila položnic in 10.800 otrokom so pomagali s šolskimi potrebščinami v obliki paketa ali bona za delovne zvezke.
Beda tišči, upanje slabi
Te dni Karitas četrtič začenja akcijo Pomagajmo preživeti, namenjeno družinam in posameznikom, ki sta jih na rob potisnili gospodarska kriza in brezposelnost, pri čemer je generalni tajnik Imre Jerebic opozoril: »Ljudje, ki v teh kriznih časih niso postali revni po svoji krivdi, so zelo občutljivi. Prednostna naloga Karitasa je seveda, da jim pomaga blažiti stisko, a obenem želimo, da bi najprej znali človeka opaziti, se z njim srečati, pogovoriti, nato šele pomagati. Z akcijo, ki bo potekala prek župnij, Družine in Pošte Slovenije, želimo ljudem v stiskah vliti novo upanje.«
Socialna delavka Alenka Petek iz Škofijskega karitas Ljubljana je nadaljevala, da je za vsakim človekom, ki prihaja po pomoč, zgodba: »Njegova, njemu najtežja.«
Bridke zgodbe
Osebne zgodbe, morda bolje rečeno usode, dobivajo vse bolj bridke odtenke: »Veliko več je vseh, ki potrebujejo pomoč – družin, otrok, posameznikov, starejših, migrantov. Veliko je razočaranih, obupanih, prizadetih, ker so izgubili službo, nove pa ne dobijo. Spet drugi že leta vegetirajo s socialno pomočjo, saj glede na starost in zdravstveno stanje službe ne bodo več dobili. Ker z dohodkom ne zmorejo redno plačevati stroškov, se nazadnje zatečejo po pomoč. Povečalo se je povpraševanje po plačilu položnic za osnovne stroške. Vse več je upokojencev, ki ne zmorejo preživeti meseca, zlasti moških vdovcev, kot tudi prošenj za pomoč pri nakupu šolskih potrebščin. Ljudem grozijo blokade računov, deložacije. Grozi jim, da bodo ob vse.«
Revni in še izključeni
Več ko je revnih, bolj črno se jim piše: »Še vedno je prisotna neobčutljivost do revnih in izključenih zaradi prepričanja, da so vsega sami krivi. Vse pogosteje enačimo neenake možnosti z nedelom. Prepričanje, da ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč, postanejo odvisni, da jim ta zadošča za preživetje in da zato posameznik nima potrebe iskati drugih rešitev, je zmotno. Kot tudi prepričanje, da lahko družine preživijo s 560 evri plače.«
Ljudje trpijo ponižanje
Revščina peha ljudi, da se znajdejo po svoje oziroma lotijo stvari, ki se jih drugače nikoli ne bi: »Koliko ljudi trpi v službah ponižanja, ker vedo, da nimajo izbire, da drugega dela ne bodo dobili. Koliko ljudi je prisiljenih delati še popoldne na črno, da svojim otrokom omogočijo primerno šolanje ter poplačajo položnice. Koliko ljudi se je izoliralo od svojih prijateljev, ker nimajo za dostojno življenje in ne želijo, da se razve, in jih imajo za nesposobneže, za zgube. Koliko ljudi skriva svojo revščino, svoje pomanjkanje celo pred najbližjimi. Izgovori prijateljem, da nimajo časa, da so bolni, preveč zaposleni, so tipični – da ne bi razkrili svoje bolečine, da imajo prazno denarnico. Vse več ljudi ne zmore plačevati dodatnega zdravstvenega zavarovanja ne plačila zobozdravstvenih storitev.«
Stiske revnih se še stopnjujejo
Novi zakon o socialnovarstvenih prejemkih z zapoznelimi odločbami še stopnjuje stiske revnih in negotovost: » Že res, da bodo čez tri mesece dobili poračun za nazaj, vendar živeti so morali tudi včeraj in morajo danes.«
Zveni kot socialna napoved: »Naraščajoča stiska utegne marsikoga potisniti čez prag revščine, še posebno starejše. Na obzorju so nova odpuščanja, novi ukrepi varčevanja. Nezadovoljstvo ljudi se bo lahko le še povečevalo zaradi pomanjkanja denarja in čedalje bolj zaostrenih pogojev za pridobitev različnih pravic. Na Karitasu je število prosilcev pomoči bistveno naraslo, glede na varčevalne ukrepe in vse težje razmere v družbi jih bo verjetno samo še več.«
Posledice zapoznelih odločb
Alenka Petek je opozorila: »Težko je človeku, ki ni prejel odločbe, pa nujno potrebuje zdravnika, reči, naj počaka tri mesece. Ko jo bo prejel, bo sicer dokazal, da je upravičen do oprostitve plačila dodatnega zavarovanja – toda zdravstvo zahteva ažurirane podatke, prav tako lekarne. Mnoge družine s srednješolcem so že doslej težko plačevale dijaški dom, z ukinitvijo otroškega dodatka bodo bivanje v kraju šolanja plačevale še težje. Preveč izplačane otroške dodatke v zadnjih dveh mesecih bodo morali vrniti – le kako z že tako nizkimi dohodki? Otroški dodatek po spremembah pripada le otrokom do 18. leta starosti, dijaki, mlajši od 18 let, pa po novi socialni zakonodaji niso več upravičeni do državnih štipendij.« Ukrepi naj bi bili nujni zaradi prevarantov: »Prav je, da se jih odkrije – ampak ne zato pahniti v še večje stiske veliko večino najbolj ogroženih.«
Stiska sredi prestolnice
Zakonca Tone in Jana Založnik sta prostovoljca Župnijskega karitas Ljubljana – Marijino Oznanjenje, kot se uradno reče frančiškanom pri Tromostovju. Pri njih v Nazorjevi ulici dobi sendvič vsakdo, ki ga potrebuje. Prav tako delijo hrano iz pošiljk Evropske unije, oblačila, pralni prašek, konzerve. Pred tremi leti so imeli 140 obiskovalcev na teden, zdaj jih je do 230. Veliko je povpraševanje po mleku, vsak teden ga razdelijo do 230 litrov. Donatorska sredstva zadostujejo za dva odstotka potreb, preostalo priskrbijo pretežno župnija in samostan pri frančiškanih. Mimogrede, ker v postnem času živijo skromneje, privarčevano razliko dajejo Karitasu.
