Ko je šel novinar in publicist Matjaž Brojan v določenem življenjskem obdobju skozi pekel, mu je zdravnik priporočil delo, ki ga bo utrudilo, da bo svoje misli lahko preusmeril drugam. »Začnite ustvarjati v lesu ali kamnu, mi je dejal znameniti dr. Lev Milčinski,« se spominja prejemnik Steletovega priznanja in zlate plakete občine Domžale.
»Pod balkonom hiše v Domžalah sta se povsem po naključju znašla ogromna čoka lesa. Kupil sem si čisto navadna dleta in začel delati, žena pa me je pri tem spodbujala. Kmalu sem pripravil prvo razstavo afriških okultnih mask, naredil sem zelo veliko ur v secesijskem slogu. Lotil sem se Prešernove Zdravljice in jo rezbarsko upodobil v lesu. Delal sem v les urezane Brižinske spomenike, pri katerih so se srečali moj raziskovalni duh starih časov in zapisi naših prednikov.«
Pravkar je končal še eno pomembno delo. V les, lipove plošče, je vrezal Stiški rokopis iz leta 1428, ki je nastal v cistercijanskem samostanu v Stični. To je edini tak dokument, ki je ostal pri nas, hranijo ga v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, preostali, tudi Brižinski spomeniki, niso v naši državi.
Stiški rokopis je del knjige v latinščini, na zadnjih petih straneh so slovenski sestavki. Gre za dva obrazca splošne spovedi, začetek velikonočne pesmi, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov, priziv Sv. duha in Marije ter molitev Čaščena bodi (Salve Regina). Rokopis iz Stične je zapisan s staro pisavo, ki se imenuje češka okrogla bastarda.
In od kod zamisel, da je začel stare slovenske zapise z dleti upodabljati v lesu?
»Zelo sem obrnjen v preteklost, k svojim prednikom, v preteklost starih Domžal, prav tako me zanima celotna naša zgodovina. Začel sem pri Primožu Trubarju, potem sem se začel zanimati za Brižinske spomenike. Ob rezbarjenju se mi je odkrivala bogata vsebina, poleg tega so se mi odkrivali še ozadje in načini razmišljanja ljudi pred tisoč leti in več. Hkrati se je pred menoj kazala sociološka plat Slovencev. Spoznaval sem, kako so živeli, zakaj so se kesali, kako so grešili. Skratka, skozi greh in življenje se kaže način življenja Slovencev nekoč, jezik je posebna plat vsega tega. Začutil sem, da je to tisto, kar me veseli, dviguje in izpolnjuje.«
Kako je potekal prenos iz papirne oblike, iz faksimilov Stiškega rokopisa, na 140 centimetrov dolge in od 40 do 80 centimetrov široke lipove plošče? Brojan je rokopis razdelil na primerne odseke, te je nato z episkopom projiciral na pergamentni papir, nato pa vse z indigo papirjem in prerisovanjem prenesel na plošče. Rezbar poudari: »Dela sem se lotil s posebnimi rezbarskimi noži in čisto majhnimi dleti. Korak za korakom, torej od črke do črke, je potekalo delo. Zelo osrečujoče je bilo, ker sem vedel, kaj Stiški rokopis sporoča. Ko sem v les vrezal celotnega, sem z železovim oksidom, to je z naravnim lužilom, ki sem ga nanesel na plošče, poskušal posnemati rumenkasti videz strani rokopisa. Skozi dleto in z ljubeznijo do vsega starega se mi izgrajuje neki posebni svet, ki je samo moj,« sklene pripoved Matjaž Brojan.
