Vzpostavitev novih etičnih standardov in obljuba o novih politično neobremenjenih obrazih sta bili edini prepoznavni točki Cerarjevega programa. Zdaj pa lahko rečemo namesto hop le še flop. Iz kadrovske posode SMC skačejo bolj in manj znani obrazi s sporno preteklostjo, praksa vladanja pa vse bolj spominja na že videno preračunljivo politično kupčkanje.
Za začetek so za državnega sekretarja imenovali človeka, ki se je izdajal za magistra znanosti, čeprav to ni bil. Šele po hudem pritisku javnosti smo doživeli odstop. V četrtek pa je Cerarjeva vlada poskrbela za novo presenečenje. Za državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade je imenovala kar bivšega poslanca Zaresa, ki si ga je javnost zapomnila predvsem po razvpitem obračunavanju z Jelinčičem. Na volitvah leta 2011 je na listi stranke Zares dobil vsega dober odstotek glasov, zdaj pa je postal kar eden izmed najtesnejših Cerarjevih sodelavcev. Je to tista politika novih politično nekompromitiranih obrazov, ki jo je obljubljal Cerar? Kandidat SMC za župana Maribora pa si je s sprenevedanjem in laganjem pred kamero glede svoje očitno zelo sporne preteklosti na samem vrhuncu politične kampanje zabil klasični politični avtogol.
Zdi pa se, da se ne ponavljajo le nekatere stare kadrovske prakse, ampak tudi druge sporne prakse vladanja pri nas. Cerarjeva vlada je tako na primer presenetljivo zavzela skrajno problematično stališče, da za javno objavo informacij o slabih posojilih slovenskih bank, ki niso bila prenesena na slabo banko, sploh ne obstaja javni interes, in to ne glede na to, da se banke sanirajo z denarjem davkoplačevalcev. Za stranko Mira Cerarja, ki je volitve dobila ravno z obljubo o ničelni toleranci do korupcije in predvsem z zavzemanjem za preglednost, je takšno ravnanje skrajno protislovno. To stališče vlade je še toliko bolj problematično, ker smo bili v petek spet vsi davkoplačevalci prisiljeni v reševanje državne Abanke tako, da smo ji zagotovili še dodatnih 243 milijonov evrov za sanacijo, kar je z lanskim zneskom skupaj že skoraj 600 mio evrov. Je to nova politika ali pa stara praksa vlade Alenke Bratušek, ki smo jo nekateri poimenovali kar bančna koalicija, saj je vedno brez težav našla denar za banke, medtem ko ga je zmanjkovalo za vse drugo, tudi za vzdrževanje osnovne infrastrukture. Po prvih potezah nove vlade se zato vse bolj zdi, da namesto nove politike prevladujejo slabe prakse vladanja in da je povsem na mestu vprašanje, ali je nova vlada res ujetnica neformalnih omrežij.
