Stare barke v Piranskem zalivu

Piranska regata starih bark je največji dogodek morskih starodobnikov pri nas, saj jo je Društvo ljubiteljev starih bark Piran ta konec tedna izpeljalo že 36. Nanjo je priplulo kar 45 lesenjač, na katerih so poleg slovenske plapolale še zastave Italije, Hrvaške, Avstrije in celo Nemčije. Največ je bilo seveda domačih bark, saj po besedah predsednika organizacijskega odbora regate Vladimirja Ukmarja ta ljubiteljska scena tudi pri nas dobiva vse več zanesenjakov, kar zadnje čase še zlasti velja za Izolo.

Drag konjiček

»Pri obnavljanju bark ogromno naredimo sami in si pomagamo, saj je to zelo drag hobi, s katerim pa pomembno prispevamo k ohranjanju naše ladjarske dediščine. Ta naglo izginja, plastika pač že desetletja neusmiljeno izpodriva les. S precejšnjimi prizadevanji zanesenjakov in vlaganjem lastnega denarja nam tako le uspe v Sloveniji pred dokončnim uničenjem z restavriranjem rešiti kako barkačo. V društvu imamo več kot 60 članov z okoli 30 lesenjačami,« je povedal Ukmar.

Najstarejša med njimi je Stari maček, ki ima privez v piranskem mandraču in že 107 let kljubuje morju in času. Bila je najstarejša barka letošnje regate, Janez Šabec iz Lucije pa jo je rešil propada pred 30 leti. Zanjo ljubeče skrbi, tako da še vedno zanesljivo brazda morje tja do Dalmacije.

Obisk na regati je bil največji do zdaj in v lepem vremenu so pisana jadra Piranskemu zalivu vrnila podobo nekdanjih dni, ko so se v mandraču drenjale samo take lesenjače in s prevozi soli ter drugih tovorov ali ribištvom rezale nekoliko debelejši kruh domačinom. In ko smo pri jadrih, je z njihovim številom in lepoto gotovo izstopala Ampelea. Ta 12,5 metra dolga enojambornica iz Izole je bila izdelana davnega leta 1930 in ob vsej pozornosti, ki ji jo naklanja Tomi Sinožič, še vedno vozi turiste.

Po pisanosti jader je poleg nje vsekakor najbolj padla v oči manjša, a za Istro nekoč značilna tradicionalna skoraj pet metrov dolga batana Marina Hrvatina. Na regato je z njo že tretje leto zapored priplul iz Izole. Ni še zelo stara, saj sta jo s sinom Davidom pred leti po lastnih načrtih iz lesa naredila sama. Kupila sta nekaj ročnih strojev za les in porabila kakih 8000 evrov ter 700 ur dela.

Na pomolu
pa stari avti

Med pogostejšimi tujimi udeleženci regate je bil tudi letos Massimo Perinetti Casoni. Je predsednik društva ljubiteljev starih bark I Venturieri iz italijanske Chiogge, od koder je v Piran priplulo kar 12 bark. On je bil s sedemčlansko posadko na večji dvojambornici Croix du Sud. Navdušen nad Piranom in tamkajšnjim pomorskim muzejem ter prijaznostjo domačinov je povedal, da imajo v društvu 150 članov in okoli 100 klasičnih bark. Uporabljajo jih nekomercialno, saj so namenjene le članom društva za potovanja, treninge in učenje.

Iz Trsta je na klasični leseni sedemmetrski pasari priplul upokojenec Mario Bernardi. Njegova lepotica je bila izdelana leta 1976 v Trstu, on pa od leta 1979 pluje z njo po Tržaškem zalivu in ob Istri tja do Dalmacije. Precej Italijanov je priplulo s cat boati, saj imajo tam posebno društvo samo za ljubitelje teh starih trebušastih jadrnic, ki so se kot model rodile davnega leta 1850 v ZDA. S svojo 7,5 metra dolgo Cassiopeo je iz Benetk priplul Bragadin Disera. Izdelana je bila leta 1999 v Livornu po načrtih iz leta 1958.

Regata je bolj kot tekmovanju namenjena veselemu druženju in prijateljevanju ljubiteljev te dediščine, ki je kar ves konec tedna potekalo na piranskem pomolu in še zlasti ob pršutu, siru, bobičih in jedeh z žara na feštah na turistični ladji Resnik. Tudi ta je že spoštljivo stara, saj je bila leta 1911 izdelana prav v Piranu. Prireditvi so svoj čar dodali ljubitelji starih predvojnih avtomobilov, ki so zasedli pomol, tako da se je tudi z njimi v veselje številnih radovednežev mesto vrnilo v stare, a po zaslugi številnih zanesenjakov za dediščino še ne pozabljene čase.