Jože Mejač je imel že od nekdaj veselje s starimi kmetijskimi stroji in želel si je, da bi jih ohranjal. Večinoma so propadali zapuščeni po slovenskih kmetijah. Predvsem ga je zanimala mehanika delovanja strojev, manj kmečko orodje. Nekaj ga je našel v okolici svojega doma pod Soteškim hribom, zbirateljska žilica pa ga je vodila tudi po drugih krajih po Sloveniji in celo sosednji Hrvaški.
Velika gospodarska poslopja je prenovil in preuredil tako, da so postala primerna za razstavo starih kmetijskih eksponatov in starodobnih vozil. Večino razstavljenih eksponatov je obnovil tako, da so podobni svojemu izvirnemu stanju in delujejo. Za prizadevno delo je novembra 2002 prejel nagrado družbe Ford za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, ki jo je podelil zastopnik Forda za Slovenijo Summit motors Ljubljana. Za ureditev zbirke Stara kmetijska tehnika pa je istega leta prejel častno Valvazorjevo priznanje, ki mu ga je podelilo slovensko muzejsko društvo. Avgusta 2002 je skupaj z ljubitelji stare kulturne dediščine ustanovil Klub ljubiteljev stare kmetijske tehnike in starodobnih vozil Soteska. Vse do letošnjega leta je bil njegov predsednik.
Jože je imel še velike načrte za razvoj svoje zbirateljske dejavnosti. Žal sta mu birokracija in nerazumevanje pomena zbirk za turizem in kulturno dediščino pristrigla krila. Želi si, da bi sin Janez prevzel zbirki in nadaljeval njegovo delo.
Stroje popravi sam
Jožetova zbirka je bila sprva v pritličnih obokanih prostorih, kjer je danes gostilna, zdaj pa so jo preselili v prvo nadstropje domačije. Avtomobilska zbirka je v sosednjem, gospodarskem poslopju. Eksponate sva si začela ogledovati po vrstnem redu kmetijskih opravil; od obdelave zemlje do mletja, prevozov, sadjarstva in vinarstva. Jože pozna vsako podrobnost o tem, kako stroj deluje – kako ne bi, ko pa jih je sam obnovil! Postopke delovanja in njihove funkcije sproti razloži.
Enobrazdni plug obračalnik ima domiselno konstrukcijo. Ta oraču omogoča, da orje njivo samo z ene strani. Brana z Blok, stara okrog 100 let, je na vrhu zaobljena, da se je umikala oviram. Zakaj? »Polja v nekaterih delih Slovenije so bila polna skal, in da se brana ni poškodovala ali razbila, so jo na vrhu zaoblili. Velikih skal nekoč niso mogli v celoti odstraniti, le pozimi so jih postopoma, ročno drobili. Danes ima stroj kopač kot dodatek hidravlično iglo, s katero skale hitro zdrobi, in teh ovir na njivah skoraj ni več,« razloži Jože.
Na njihovem koncu so kamenje z njiv pobirali ročno. Prvi sadilniki in sejalniki za koruzo in pšenico so bili enoredni, danes so sedem- in večredni. Sejalnice, ki so jih vlekli konji, so si lahko privoščili le zadruge in veliki kmetje. Zelo kakovostno in natančno je izdelana sejalnica znamke Franz Milhar iz Novega Sada. Ima celo vrsto podrobnosti za regulacijo delovanja. Po kakovosti in ugodni ceni je slovela celo v Nemčiji.
Kosa je nastala v antiki in je bila dolgo najpomembnejši pripomoček za košnjo. V tisočletjih je dobila najrazličnejše oblike, samo v Sloveniji je bilo znanih več kot 300 raznih oblik kos. Kosa za košnjo žita mora biti krajša, s širšim in močnejšim rezilom kot za košnjo krme, saj so žitna stebla debelejša in trša kot pri travah. Tudi zamahi kosca pri košnji žita so močnejši, saj je način košnje drugačen kot pri travah. Kosišče pri tako imenovani žitni kosi je opremljeno s prestreznim okvirjem, ki preprečuje, da bi pokošeno žito padlo čez kosišče. Prestrezni okvirji so različnih oblik. Pritrdili so tudi leseni pleteni ščit ali žične in žimnate mreže.
Zbirka traktorjev
Med pogovorom se večkrat srečava s težavo, kako se stroj ali njegov del imenuje po slovensko. Jožetov ded Jakob je vse te izraze še poznal, večinoma so bili v popačeni nemščini. Tak primer je beseda gepl. To je namreč naprava za vprego živali, ki hodijo v krogu in poganjajo naprave in stroje, kot so vodna črpalka, mlatilnica in slamoreznica.
Delovanje konjske kosilnice za žito in delitev dela med kmetovalci sta še posebno zanimiva. Na kosilnici sta sedela furman in pomočnik. Zraven njiju so bile razporejene žanjice, tudi deset njih. S takšnim strojem se žetev opravili tudi desetkrat hitreje. Vendar so žito še vedno ročno povezovali v snope. Ko se je začela doba kombajnov, so šle vse dotedanje oblike kosilnic v pozabo.
Razvojno je cepcu sledil prvi stroj za mlačev, ročna mlatilnica. Takšna je mlatilnica Gospodarske zveze Ljubljana. Izdelala jo je slovenska tovarna Ježek iz Maribora. Ločevala je slamo od žita, še vedno pa ločevanje ni bilo popolno. Mlatilnica TPS Maribor, Zarja, pa je že popolno ločevala zrnje glede na debelino in težo. Najbolj kakovostnega so namenili za sejanje. Vreče tega zrnja so stresali v trier, prečiščevalnik zrnja. Ta je s filtrom iz klobučevine, kovinskega sita in vrtljivega bobna izločil najboljše zrnje. Stroj so poganjali ročno ali ga je poganjal elektromotor, včasih pa tudi gepl.
Med kmečka opravila spada tudi košnja trave. Jože poudari, da so bile najboljše kosilnice kanadske, znamke Deering. Množica raznovrstnih eksponatov ni dopuščala, da bi si ogledala vsakega posebej. Skozi delavnico, v kateri Jože popravlja eksponate, se napotiva v sosednje gospodarsko poslopje. Tu pa presenečenje! Ogleda še ni konec. Tu je v dveh nadstropjih shranjen še del zbirke kmetijskih strojev, traktorji, plugi, vozovi, sejalnice ter zbirka starodobnikov – motorjev in avtomobilov. Ko je bila zbirka traktorjev največja, je štela 20 traktorjev, zdaj jih šteje še devet.
Najstarejši je traktor znamke Fendt iz leta 1937, ki ima 16 konjskih moči. Pri njem se lepo vidi, kako je traktor v zgodovini sploh nastal. Na manjšo šasijo, lahko je bila tovornjačka, so namestili stabilni stroj, bencinski ali dizelski, ga povezali s pogonsko verigo na menjalnik in kolesa in nastal je traktor. Vžigal se je s čikom. V posebno odprtino so vstavil material v obliki čika, ki je z zagonom in seveda povečanim pritiskom zažarel in tako ustvaril pogoj za vžig motorja. V zbirki traktorjev so še steyr (letnik 1948), ki si ga je prijelo ime Žaba, rdeči porsche (letnik 1957), hanomag (letnik 1953), lanz bulldog (letnik 1956), zanimiv dvotaktni dizel ford (letnik 194) in še več predstavnikov drugih znamk.
Klub ljubiteljev starodobne kmetijske tehnike in starodobnih vozil naslov |