Stara gostilna, ki je spet ni več

KOČEVSKE POLJANE – Seveda je videti, da v 200 let stari hiši v Kočevskih Poljanah, kjer so pred 23 leti zaprli gostišče, tega ni več. Toda za en teden je zgradba spet oživela in postala kočevarska gostilna. »Nekoč je bil to dobro obiskan lokal,« razloži Marica Gril, ki jo je vodila 26 let. Gospa, ki jih šteje 77, se natančno spomni, da so jo odprli 9. avgusta 1966. Njen oče, ki je imel tu gostilno že pred drugo svetovno vojno, je hotel lokal odpreti še po njej, a so mu oblasti jasno povedale, da bo dobil obrtno dovoljenje le, če bo dal vso zemljo državi. »Takrat je rekel, to pa ne, ker je preveč garal v Ameriki, kjer je bil 14 let,« razloži Marica Gril. Gostilniška vrata so ostala zaprta, oni pa so delali na kmetiji.

Delovnika ni bilo

Leta 1966 jih je odprla Marica. »Takrat je bila ponudba po gostilnah skromna,« se spomni. Gostje so med pijačami lahko izbirali med pelinkovcem, encijanom, mentolom, vinom in pivom, pa kokto in jupijem … »Napolitanke so bile tu, pa tisti čigumiji v obliki cigaret,« se spomni Jože Kapš, upokojeni poštar, ki je mimogrede prišel pogledat gostišče, na katero ga veže veliko lepih spominov.

Seveda so gostje počeli tudi neumnosti in so padale stave, kot takrat, ko je Jože na dušek spil cel liter vina. »Saj sem ga takoj tudi ven dal in prišel nazaj, da sem se odžejal s špricarjem,« se spominja. »Jaz sem se pa drla, kaj se gredo, ker bo človek še padel z mostu in se ubil,« razloži Marica. Odnosi med gostilničarko in gosti so bili nekoliko drugačni kot danes, se spominja tudi Kapš: »Tu je bilo tako domače. In ni bilo nič neobičajnega, če si prišel sem, pa je Marica pomagala v hlevu. Si pač počakal,« razloži. Niti delovnik ni bil osemurni, doda Marica: »V gostilni sem bila ob pol šestih, ko so prvi prišli furmani, potem pa sem delala tudi do polnoči.«

Kočevarsko 
še zna

Gostilna Pri Marici je bila znana po domačih salamah in klobasah, če je bila kakšna posebna priložnost, kot so poroke ali pogrebi, pa so skuhali še kaj drugega. »Tu so se vedno družili Kočevarji in Slovenci,« se spomni gostilničarka. Kočevske Poljane namreč ležijo v Črmošnjiško-poljanski dolini, ki je bila najvzhodnejši del kočevarskega jezikovnega otoka, ta pa se je raztezal na okoli 800 kvadratnih kilometrih. Kočevarji so na tem območju živeli več kot 600 let, potem pa so se na začetku druge svetovne vojne množično izselili. Na celotnem območju jih je ostalo le še kakšnih 3000, največ ravno v omenjeni dolini. »Moj oče je rekel: 'Jaz ne grem nikamor.' In smo tu ostali,« pravi Marica. Čeprav časi niso bili lahki, tudi zato, ker so bili Kočevarji oziroma kočevski Nemci po vojni razumljeni kot nekakšna grožnja, so ljudje v teh krajih ohranili njihovo največjo posebnost – pogovorni jezik, ki ima korenine v stari nemščini.

Marica Gril odlično govori kočevarščino, saj je Kočevarica po obeh starših. »Če se dobim z Justo, se pogovarjava po kočevarsko, a nas ni veliko, ki to znamo. To bo izumrlo,« pravi gospa, ki je vmes, ko se nova Mari ni pojavila, postregla gostom, kot da ne bi minilo 23 let. Gostilna je bila le pomemben del njenega življenja. »Ljudje so me imeli radi, verjetno tudi zato, ker sem znala z njimi,« doda med pogovorom in pokaže na zahvalo, ki visi na steni, s katero so se ji številni gostje zahvalili za prijaznost. Zapreti je ni bilo lahko. Toda njen brat je v vasi odprl novo, zato je ona v četrtek zaprla svojo, v petek pa je on odprl novo. Kako bi lahko v tako majhni vasi delovali dve gostilni? »Bilo mi je tako hudo,« pravi Marica, »potem pa sem se počutila kot puščavnik. Nikjer ni bilo nobenega človeka …«