Stanovalci žagali tramove, 
zdaj se jim pa hiša podira

KOČEVJE – »Bojim se, da se mi bo hiša posedla na glavo,« takoj preide k bistvu Janez Kovač, ki živi v Kočevju v večstanovanjski hiši v Podgorski ulici 23. Zgradba, ki je le lučaj od mestnega središča, se res podira. In poleg tega spominja na smetišče. »Takoj bi se preselil kam drugam,« pristavi vitalni možakar, ki ga v Kočevju večina pozna pod vzdevkom Gianno. Človek mu ne bi nikoli pripisal, da je letnik 1946. Vsak dan se odpravi v središče mesta, kjer ima kopico opravkov: gre na kavo, kupi kruh, s klepetom polepša dan trgovkam in točajkam. »Kaj pa naj drugega? Naj bom po cele dneve tu?« vpraša in pokaže na hišo, ki se je v dveh desetletjih temeljito spremenila. Na slabše. Katastrofalno na slabše.

Dvorišče – smetišče

Stavba, ki je bila menda zgrajena okoli leta 1930, stoji v nizu dostojno urejenih stanovanjskih hiš. Sem se je Gianno s starši preselil enkrat po letu 1970, ko so zapustili Konca vas. Takrat je za kakšnih 10 let odšel na ladjo, kjer je bilo »vsega in svašta«, kot reče Gianno. V stanovanju sta ostala mama in ata.

Takrat je bila hiša še navadna večstanovanjska zgradba. V njej so živele gospe, kot je bila Curlova pa Grešinova … »Vse je bilo urejeno in kot mora biti,« se Gianno spominja tistih časov in nadaljuje: »Nismo imeli takih ali drugačnih svetov in upravnikov. Ko je bilo treba urediti neko skupno stvar, smo zbrali denar in to uredili.« Potem so gospe ostarele in umrle. Pred osmimi leti tudi Giannijeva mama Micka, še prej, leta 1980, mu je umrl oče.

»Stvari so se začele spreminjati na slabše, ko je občina v spodnje stanovanje naselila romsko družino,« se spomni Gianno. Saj ne da bi imel kakršne koli spore z njimi, celo nasprotno – živijo v miru. »Tu ni hudo živeti, ni incidentov ali česar koli podobnega. A je tako, kot je,« doda in ob tem nemočno pokaže na okolico razpadajoče stavbe, kjer najdeš vse, od zapuščenih pralnih strojev in straniščnih školjk do odvrženih visokih rožnatih škornjev, od starega voza do igrač in betonske Sneguljčice.

V poslopju pa je na kupe smeti: reklam, plastičnih posod in drugega. V spodnji veži s stropa na enem kablu visi luč, ki bi lahko vsak trenutek zgrmela na tla. Ali pa jo bo prehitel omet, ki – kjer ga ni – jasno kaže, da ima stavba lesene strope. »Nikogar ni, ki bi rekel, da tako pa ne gre,« pravi Gianno, ko kaže na nasmeten in umazan hodnik.

Stilska preobrazba

Do njegovega stanovanja prideva po strmih, lesenih stopnicah. Gornji hodnik, kjer so tudi stranišča, je na nekaj koncih udrt, smeti ne manjka. Potem Gianno odklene vrata v svetel predprostor, ki kot da ne spada v to zanemarjeno hišo. In za vrati je samsko, a urejeno stanovanje.

Po ocenah Geodetske uprave je vredno 35.000 evrov. »So zmešani?« pravi Gianno, ki ve, da je ta ocena pretirana za ozko dolgo kuhinjo in dve veliki sobi. A stanovanje ima zaradi visokih stropov šarm meščanskega bivališča, ki je le minuto hoda od središča Kočevja.

Gianno je pripravljen stanovanje zamenjati, tudi za garsonjero. Saj več ne potrebuje. To je predlagal tudi ljudem na Občini Kočevje, ki so – pred desetletji – začeli naseljevati Rome v to stavbo. »Smo jim dopovedovali, da to ni pametno, pa ni nič zaleglo,« pravi Gianno, ki se na svoje sosede ne jezi. Moti ga le, da so v hišo, ki je bila nekoč običajna večstanovanjska stavba, prinesli svoj način življenja, ki je drugačen.

Poleg tega ljudje, ki živijo v hiši ali pa vanjo pridejo na obisk, ne počnejo vedno najbolj razumnih reči. Zgodilo se je že, da so pozimi, ko niso imeli drv, odšli na podstrešje in z motorno žago odžagali kakšen tram. Ne sicer takih, da bi uničili streho, a vendar, kdo pri pameti pa si kuri s tramovi s strehe, ki jo imaš nad glavo? »Katastrofa,« je kratek Gianno.

Raj za pse

Koliko lastnikov je v stavbi, ne ve, a eno stanovanje je, pravi, zagotovo še občinsko. Na občini pa to zanikajo, pojasnili so nam, da je lastnik enega Stanovanjski sklad RS. Nekoč je bilo v hiši osem stanovanj, zdaj so naseljena le štiri. Eno v pritličju je – to se vidi skozi umazano okno – napol porušeno, saj so leseni tramovi zgrmeli na tla. Skozi sosednje okno ni mogoče pokukati, saj so na oknih spuščene rolete. »A je podobno, v ruševinah,« pravi Gianno. Eno od zgornjih stanovanj, ki je bilo pred kakšnim desetletjem obnovljeno, saj je videti kopalnico in ploščice v kuhinji, je odprto in zapuščeno: polno papirja in različnih smeti. Raj za male pse, ki – kot zagotovi Gianno – niso nevarni, vendar pa tečno zalajajo, ko vdreva na očitno njihov teritorij.

Gianno ne ve, na koga naj se še obrne. Ljudem z občine – tudi kočevskemu županu Vladimirju Prebiliču – je poskušal dopovedati, da tako ne gre, da človek tako ne more živeti. Na občini pravijo: »Gospod Janez Kovač je od Občine Kočevje prejel pisni odgovor na njegovo prošnjo za posredovanje pri zamenjavi stanovanja.« Gianno razloži: »Na občini pravijo, da se ne da nič narediti in da s tem nimajo nič. Kdo pa naj potem kaj naredi?«

Na Občini Kočevje so jasni: »Izvedbo vzdrževalnih del v večstanovanjski stavbi so dolžni izvesti lastniki stavbe.« Toda pred več kot desetletjem je bila Občina Kočevje tista, ki je začela naseljevati Rome v stanovanja v mestu ob Rinži, saj primer v Podgorski ulici 23 ni edini. Obenem pa je bilo v minulih letih premalo storjenega za socializacijo oziroma integracijo Romov z večinsko skupnostjo, zato so ponekod pač ohranili svojo kulturo bivanja. Včasih tudi na račun sosedov, kot je Gianno, denimo.