SOBOTNA OMREŽJA

Stane Dolanc je delal za košarko

Objavljeno 28. september 2013 18.23 | Posodobljeno 28. september 2013 18.24 | Piše: Borut Perko

Na Eurobasketu so obujali spomine košarkarji in trenerji, ki so vrhunec doživeli v Jugoslaviji.

Josip Broz - Tito in Stane Dolanc. Foto: Joco Žnidaršič/Delo

Ob robu velikega športnega dogodka pri nas, evropskega prvenstva v košarki, so se veliko družili tudi nekdanji sodržavljani, še danes prijatelji, Srbi, Hrvati in Slovenci, seveda vsi košarkarske provenience, nekoč igralci, pozneje trenerji in funkcionarji, brez katerih niti današnje slovenske košarke ne bi bilo.

Obradović je vabil

Menda je bilo najbolj veselo, a tudi naporno, ko je k prestižnemu Asu v ljubljanskem Knafljevem prehodu in njegovemu lastniku Aleksandru Raspopoviću - Popu svoje stanovske kolege in še nekatere prijatelje povabil najtrofejnejši in najbogatejši med košarkarskimi trenerji nekdanje Juge in tudi Evrope, Željko Obradović, sicer doma iz srbskega Čačka. Celo vedno žareči in iz neuničljivih materialov ustvarjeni Ivo Daneu je bil še dan po naporni noči videti utrujen.

Kakopak so se košarkarske legende, danes stare šest desetletij in več, v minulih dneh pogovarjale tudi o pokojnem Stanetu Dolancu, nekdanjem komunističnem velefunkcionarju, ki je nekaj časa kotiral celo kot Titov naslednik. Leta 1970, ko smo skupaj z našimi tedanjimi južnimi brati v Ljubljani postali svetovni košarkarski prvaki, je bil Dolanc po organizacijski plati prvi mož svetovnega prvenstva in še kako pomemben človek jugokošarke.

Toda o Stanetu Dolancu v teh dneh govorijo tudi v Srbiji in na Hrvaškem, a ne v zvezi s košarko: na Hrvaškem ga imajo v zobeh v povezavi z izročitvijo nekdanjega udbovca Josipa Perkovića Nemčiji, po njem pljuva zlasti provladni Jutarnji list. Nemci so že leta 2009 za njim razpisali mednarodno tiralico, Hrvaška pa ga noče izročiti, toda kot kaže, bo prihodnje leto vendarle pokleknila pred nemško zahtevo. Da bi bila zadeva še bolj komplicirana in delikatna, je bil Perkovićev sin Saša Perković svetovalec za nacionalno varnost nekdanjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića in je tudi zdajšnjega Iva Josipovića.

Za tiste, ki še ne veste: Perković naj bi bil po uradnem mnenju nemške policije in tožilstva glavni organizator uboja nekdanjega direktorja marketinga v največji hrvaški naftni družbi Ina, Stjepana Ðurekovića. Ta je leta 1982 iz Jugoslavije pobegnil v Nemčijo, čez eno leto pa so ga ubitega našli v improvizirani tiskarni v bavarskem mestu Wolfratshausnu. V kratkem obdobju je postal Ðureković eden od vodij hrvaške emigracije, likvidacijo, ki naj bi jo opravil zloglasni Željko Ražnatović - Arkan, pa naj bi, kakopak po hrvaški različici, naročil takratni sekretar notranjih zadev Jugoslavije Stane Dolanc. Toda po nemški različici naj bi bil direktni naročnik uboja nekdanji hrvaški politik najvišjega ranga Mika Špiljak (malce starejši se boste morda spomnili nešteto vicev, ki so krožili na njegov račun), tedaj predsednik predsedstva SFRJ. Motiv naj bi bil prikritje kriminalnih dejanj in velikih malverzacij s tankerji, polnimi nafte, njegovega sina Vanje, prav tako zaposlenega v Ini, za katere je Đureković vedel.

Kritike tudi v Beogradu

Z vsemi topovi pa po Dolancu streljajo tudi v Beogradu, glavna topničarja sta tam nekdanja žena Josipa Broza Jovanka in njen odvetnik, slavni Toma Fila, Cincar iz makedonske Bitole. Ostarela in bolna Srbkinja Jovanka je bila rojena leta 1924 v hrvaški Liki, bogu za hrbtom (bolj sočno: vukojebini), kot Jovanka Budisavljević. Že pred časom je v enem od intervjujev, ki jih v zadnjih dveh letih daje medijem, prej je bila popolnoma izolirana, obtožila Dolanca, da je bil ves čas nemški vohun, ki je prevaral vse, tudi Tita. Tem obtožbam je zdaj dodala še, da je za njeno nesrečo kriv predvsem on, nekoliko manj nekdanji srbski general Nikola Ljubičić. Zlasti Dolanc, ki je vodil varnostno službo, pravi Fila, naj bi Tita prepričal, da se je mora znebiti, saj da ga ogroža, mu prisluškuje in ga hoče spraviti z oblasti. Po njegovi smrti naj bi poskrbel, da je ostala brez vsega, tudi dokumentov, in živela v nepopisni revščini in bedi. Fila trdi, da je Jovanko ves čas zastopal pro bono, torej brez plačila, že njegovega očeta Filoto, prav tako slavnega odvetnika, pa ji je priporočil prav Josip Broz, češ da se nikogar ne boji. V nedavnem intervjuju za Večer je odvetnik, ki je v Haagu zastopal tudi Slobodana Miloševića, še dejal, da bi morala za Jovanko po smrti moža poskrbeti Mika Špiljak in naš Mitja Ribičič. Ne eden ne drugi nista storila nič. Ribičiču še očita, da je bil pozneje, ko se je po izteku mandata vrnil v Ljubljano, najglasnejši, češ zakaj Jovanka nima svojih pravic. Zanimivo, da se Tito nikoli ni uradno ločil od Jovanke, čeprav naj bi mu Dolanc, Ljubičić in druščina to predlagali, pravita Jovanka in Fila.

Stane Dolanc in košarka

Josipa Broza - Tita in Staneta Dolanca je pred evropskim prvenstvom v košarki in med njim največ omenjal ambasador Eurobasketa 2013 Ivo Daneu, seveda v povezavi s košarko. To je kajpak logično, saj je Ivo zvezdne trenutke pod koši doživljal prav v obdobju največje moči Tita in Dolanca. Tita šport nasploh ni zanimal, imel pa je tako kot za marsikaj občutek, kdaj in kje se je treba pojaviti v družbi športnih junakov in šampionov, na kateri športni dogodek mora priti med navijače in se poistovetiti z njimi. Na tekme, ne nogometne, ne košarkarske, ne katere druge, ni hodil, v naši Planici pa se je s kučmo na glavi rad nastavljal kameram in javnosti. Ogledal si je tudi prvo tekmo zaključnega dela svetovnega prvenstva v košarki leta 1970 v Tivoliju proti Italiji in Daneu še danes pravi, da so imeli zato hudo tremo in jim igra ni stekla, Italijane da so premagali le z veliko muko. Svetovne prvake je pozneje sprejel v Beogradu, Daneu pa je dobil tudi eno od dveh dragocenih ur Schaffhausen, ki mu jo je s podpisom na hrbtni strani ohišja podaril Tito. Stane Dolanc je bil povsem druga zgodba: v svet košarke ga je kmalu po vojni vpeljal oče zadrske in hrvaške košarke Enzo Sovitti, ko je bil mladi Zasavec še pripadnik JLA, njegovo službeno mesto pa Zadar. Pozneje je prišel v Ljubljano in se sprijateljil s košarkarji AŠK Olimpije, slovitimi aškovci, na čelu katerih je bil Boris Kristančič, član pa seveda tudi Daneu. Košarki in košarkarjem je pomagal, kjer koli se je dalo, zato ni čudno, da je Ivo pred nekaj tedni, ko ga je odlikoval predsednik Borut Pahor, na Brdo povabil tudi Dolančevega sina Igorja. Tega je kot visokega uslužbenca varnostne službe (SDV) takoj, leta 1991 in pri le malo več kot tridesetih letih, upokojil takratni notranji minister Igor Bavčar, tudi sam nekoč miličnik. Hja, zanesljivo bi bilo Sloveniji v poznejših letih povzročene mnogo manj škode, če bi takrat odšel v pokoj ta Igor – Bavčar. Igor Dolanc je sicer poročen z Majo Mihelič, hčerjo Franceta Miheliča, enega največjih slovenskih slikarjev vseh časov. 

Deli s prijatelji