V hrvaški Istri se številni stari zaselki imenujejo stancija. Ena med njimi, nekoč se je imenovala Villa Pedrola, danes pa stancija Drušković, leži blizu Brtonigle. Že več kot 300 let jo naseljuje družina Sterle. Bila je prva turistična kmetija v Istri, danes pa je z edinstveno in raznovrstno turistično ponudbo magnet za številne obiskovalce.
»Kaj meniš, bo moj prvi traktor iz leta 1990 vžgal?« me je vprašal Franco Sterle, ko mi je razkazoval na novo postavljeno razstavo istrskih strojev in kmečkega orodja. Zabrnel je takoj, prav tako 70-letni traktor znamke Bautz.
Vsi delajo vse
Franco, glava družine, je sprva pridelke razvažal po Istri in Sloveniji, žena Vesna pa jih je prodajala na umaški tržnici. Ko je očetu Giovanniju 1993. povedal, da se bodo začeli ukvarjati s kmečkim turizmom, ga je ta vprašal, ali je ob pamet: »Ma sei matto?!« Seveda ni bil. Turistična kmetija se je zlasti med italijanskimi gosti, ki so znani gurmani, odlično uveljavila. Daleč naokoli bi težko našli kakovostnejšo istrsko ponudbo za primerno ceno.
V družini vsi delajo vse, za kuhinjo pa pretežno skrbita Vesna in sin Elvis, medtem ko so Fredijeva skrb gosti. Poleti jim na vrtu debelo senco dela 150 let stara murva, pozimi se grejejo ob kaminu.
Da gre za pravo turistično kmetijo, kjer gost resnično dobi jedi z domače njive, iz vinograda, oljčnega nasada in štale, se vsakdo lahko prepriča že s sprehodom po domačiji. Za ogrado po blatu družno rijejo divji in vietnamski prašiči, iz katerih pripravljajo okusne salame in golaž. Nedaleč se pasejo ovce in koze. Imajo tudi kure, purane, gosi. Konji so le za okras. Franco in okoliški lovci za kuhinjo uplenijo kakšno srno in drugo divjad.
Rov proti morju
Vinska klet, kjer Sterletovi v hrastovih sodih zorijo vina malbec, cabernet sauvignon, refošk in malvazijo, ima stalno temperaturo 14 stopinj in primerno vlago. Kdor si ogromno, temno in globoko (20 metrov) klet ogleda, ga lahko nenadoma prestraši netopir iz kolonije kakšnih tridesetih, ki so v njej našli dom. Tu živijo tudi beli kopenski rakci. Nekoč sta na svetlo menda vodila še dva izhoda. Skozi prvi rov se je prišlo ven pri bližnjem pokopališču, skozi drugega pa pri morju, v bližini Karigadorja.
Neobičajna klet za barikirana vina je namreč kapniška jama Mramornica. Leži na posestvu Sterletovih in država jim je podelila koncesijo za turistične obiske. Ime je dobila po belih kapnikih, ki so po barvi podobni marmorju. Kopasti tvorbi spominjata po mnenju arheologov na grobove iz bronaste dobe. Prvič je bila jama omenjena leta 1770 v zapisih znanega potopisca Alberta Fortisa. Najstarejši podpis na kapniku pa je iz 1775. V špilji so kapniki različnih barv, visoki tudi več kot deset metrov, posebnost so heliktiti (kot led do 15 centimetrov dolge sige, ki rastejo v različne smeri) in zavese. Z nekoliko domišljije obiskovalci lahko vidijo kapnike v obliki pianista z zborom in še kaj.
Voda proti zobobolu
Med drugo svetovno vojno so se v Mramornico skrivali bližnji prebivalci, še pred uradnim odprtjem pa so šole iz Brtonigle vanjo vodile šolarje na oglede. Za obiskovalce skrbi Elvisova žena Elisa, ki med drugimi zanimivostmi pove, da so Franca, ko je bil še otrok, v jamo pošiljali po vodo. Voda iz majhnega izvira, bogata s kalcijem, naj bi pomagala proti zobobolu.
Gostje si lahko v nekdanji štali za krave ogledajo razstavo poljedelskih strojev (vozovi, kosilnice, brizgalne, traktorji) in orodja, vinarske opreme in drobnih predmetov istrskega kmečkega življenja. Tu je tudi mlatilnica Suzzara iz leta 1898. Franco rad pokaže kovaško delavnico, očetov mizarski ponk in še kaj. Kdo ve, ali ne bodo v prihodnosti odkopali tudi pet kilometrov dolgega rova, ki naj bi iz Mramornice vodil do morja...
Obiskovalci stancije Drušković lahko na enem kraju potešijo lakoto s testeninami, jajci s črnimi tartufi, s steklenico barikiranega vina iz Mramornice, istrsko juho in drugimi tipičnimi istrskimi jedmi. Cene so zmerne (testenine od slabih pet evrov, odvisno od tartufov, barikirano vino je po 6,5 evra, prav toliko istrska juha), hrana pa okusna. |
