ŽUŽEMBERK – Včeraj je minilo 120 let od rojstva Rozalije Sršen iz Žužemberka, ki se je komaj 17-letna podala v Ameriko, kjer je želela postati prva slovenska filmska igralka. Odpravila se je v Hollywood, v povsem neznani svet filma, in postala Zalla Zarana.
Zvezda nemega filma
Rodila se je 16. julija 1897 v hiši na Bregu pod mogočnimi zidovi žužemberškega gradu.
Ko je z ladjo prispela prek luže, se je najprej napotila k svoji teti, ki je tedaj živela v San Franciscu. Sprva je imela težave zaradi neznanja angleškega jezika, zato je obiskovala večerno šolo ter se poleg jezika učila tudi tipkanja na pisalni stroj, knjigovodstva in drugih predmetov, ki bi jih potrebovala v trgovski stroki.
Ker se nikakor ni mogla več upreti veliki želji, je proti koncu leta 1917 na svojo pest odšla v Los Angeles. Vodila sta jo trdna, neuklonljiva volja in resen namen. Rozalija Sršen je postala – Zalla Zarana, filmska zvezda nemega filma. Njeno filmsko ime se je bralo kot slovenski haiku – lepa ženska ob zori, bila je torej zala zgodaj zjutraj, zarana torej. Vendar je bila v duši vedno Rozalija Sršen iz Žužemberka.
Od hollywoodskih začetkov leta 1918 je Zalla Zarana nastopila v 20 nemih filmih, največkrat v vlogi eksotičnih in usodnih žensk. Njen največji uspeh je bil nastop v treh prizorih The Show Toda Browninga. To je film, ki mu poznavalci še danes priznavajo odlike, saj spada med pomembna poglavja zgodovine hollywoodskega filma.
Edini intervju
V treh številkah ženske revije Žena in dom (1930) je ohranjen edini intervju, ki ga je z njo naredil Jože Žnidaršič (Joe Z. List). Med drugim je govorila o želji, da bi postala igralka: »A kako prodreti v to trdnjavo, v filmske studie, brez znanstva in poklicne šole ali praktičnih izkušenj, končno brez izdatnejših denarnih sredstev, da bi mogla zdržati daljšo brezposelnost, medtem ko bi poskušala zgrabiti ugodno priliko za zadnji in odločilni naskok filmskega ozadja – vse to so bila vprašanja, na katera si nisem znala odgovoriti. Takrat je bilo v resnici težko, saj sem romala dan za dnem od vrat do vrat, od enega studia do drugega, a vse zastonj, vrata so ostala trdno zapahnjena pred mano.«
Zalla Zorana je že skoraj obupala in opustila, kot je dejala, vsa sladka upanja in sanje, ko je dobila nekoč po dolgem trudu in naporu vendarle prvo ponudbo. »To je bilo leta 1918, ko je Dorothy Dalton v starem Ince-studiu snemala odlomke filma,« je povedala Zalla. »Dali so mi majhno vlogo španske plesalke, ki zabava s svojim čutnim plesom v majhni beznici, zakopani sredi večnega snega in ledu v zlatih rudnikih severne Aljaske, od dela in naporov izčrpane, a čez noč obogatele in vsakovrstnih zabav željne kopalce zlata. Delo sem imela obljubljeno le za dva dni. Med snemanjem mojega prizora pa se je na našem odru mudil Victor L. Schertzinger, ki je tedaj snemal film Dekle iz nižine. Moj tip ali pa moje delo mu je moralo biti po godu, ker me je povabil takoj za drugi dan na sodelovanje pri svojem filmu.«
Španska bolezen
Zalli so se na široko odprla vrata v svet filma. Zaradi prenapornega dela se je tudi nje lotila španska bolezen, ki je prav tedaj (1919) močno razsajala po Ameriki. Potovala je na obisk k staršem v staro domovino, ob vrnitvi v Ameriko je spremenila tudi svoje pravo rojstno ime – Sršenova Zalka, kakor so jo klicali doma –, v svoje novo ime, ki ga je prikrojila po materinem dekliškem priimku. Po tem je sprejela ponudbo velikega dnevnika Los Angeles Examiner, da je pozirala več mesecev kot model za ženske obleke za njihovo modno sekcijo pa tudi slikarjem za ilustracije različnih knjig.
Na ta posreden način je že spet prišla skoraj popolnoma nepričakovano v stik s filmskimi ljudmi in navsezadnje tudi dobila pri Doubleday Productions prvo pomembnejšo vlogo.
Tudi o čisto zasebnem življenju je govorila brez zadrege. »Predvsem zelo ljubim svoj dom z vsem, kar k njemu spada: sama skrbim za zeleno tratico pred hišo in jo zalivam, sama obrezujem rožne in cvetlične grme, gledam na čistočo in skrbim za red na dvorišču, krmim svojo perutnino,« je povedala. »Sicer pa sem zelo navdušena za šport, predvsem za golf, plavanje in jahanje. Zvečer doma najrajši berem povesti, igram pianino, poslušam radio ali rišem, če že ne grem v kino ali pa v gledališče. Tudi domačemu slovenskemu filmu bi zelo rada pomagala.«
Zalla Zarana je bila zvezda nemega filma, a prihajal je čas zvočnega, ki tedanjim igralcem ni bil najbolj naklonjen. Tudi njej ne. Iz filmskega sveta se je umaknila prav ob začetkih zvočnega filma, ki je pomenil konec kariere za mnoge zvezde nemega. Umrla je 12. julija 1967, le štiri dni pred 70. rojstnim dnem. Potomcev ni imela, premoženje pa je zapustila sorodnikom.
