HORJUL – Drevje poka od mraza že več zaporednih noči in dni. Na hribu nad Rožmanovo domačijo na Vrzdencu v občini Horjul še vedno odmeva kot na turški fronti. Človek se vsaj zaveda, kaj se v gozdu dogaja, žival pa na nevarnost reagira nagonsko, s smrtnim strahom. V temi je še posebno zlovešče.
Padajoča nevarnost
Rožmanovi se pišejo Rožmanec. Mama Mateja, hčerki Suzana in Irena ter sin Tadej, vsi po malem, predvsem pa oče Jože, skrbijo za živali v domačem zoo parku. Živali, ranjene najdene v naravi ali pa iz tega ali onega razloga že odslužene in odpisane pri svojih lastnikih, so tu našle svoj zavetni dom. Jože jim ga je postavil pod krošnjami na gozdnem robu.
V senci, ki ga dajejo, je živalim prijetno, toda v žled vkovana drevesa so se prelevila v tempirane pošasti, za katere se ne ve, kdaj natanko se bodo v trušču zložila na tla. Vsak hip lahko, kadar koli.
V soboto z mrakom, pove Jože, so na ograde začele padati prve veje in krošnje: »Z ženo sva z motorko in baterijo pohitela odstranjevati vejevje, obešeno po mrežah.«
Že so padale veje, sledila so cela drevesa: »V nedeljo je z vasi prišlo pomagat pet fantov, na varno smo začeli seliti živali: oba konja v hlev, nosate medvede ter vso perutnino (kokoši, laboda, purane, pegatke, pave) pa v manjši zaprt prostor. Nosate medvede so prestavili ravno še o pravem času, kmalu zatem je na njihovo domačo ogrado treščilo ogromno drevo.«
Pomoč dobrodošla Prva Rožmančeva naloga, ko se bo narava umirila, je obnova poškodovanih ograd, nato pa zamenjava povsem uničene celotne zunanje ograje. Žičnate ograje in armirane mreže, stebrički, vsakršen gradbeni material bi bil zelo dobrodošel. Vsakogar, ki bi priskočil s fizičnim delom, bo Jože rad sprejel. Živalim pa bi bila dobrodošla hrana, kot so žita, krmila in seno. Podjetja, ki bi želela pomagati, pa naj se oglasijo marketinški agenciji Direkta z Dunajske 51 v Ljubljani. |
Medvedova drama
Do ponedeljka jih je čakala še ena dolga noč: »Z ženo sva sproti žagala in odstranjevala vse, kar je padlo. Že nisva zmogla čistiti sproti, le še luknje sva zapirala za prvo silo. A katero zapreti najprej, ko jih padlo drevo odpre več hkrati, da živali ne bi pobegnile? Pa tema je in oglušujoče poka vsenaokoli!«
Pred največjim izzivom so se znašli, ko je čez dan veliko drevo padlo na medvedovo kletko: »Medved Tim, ki je vso to norišnico dotlej prenašal dokaj mirno, je zaznal, kdaj bo padlo nanj. Poskušal je pobegniti, ker pa mu je kletka preprečila, je dobil res visoke obrate. Ko sem še zagnal motorko, je njegova panika prispela do vrha. V silnem poskusu, da bi pobegnil, pa ni mogel, se je globoko ugriznil v levo prednjo šapo. Po tem se je zavlekel v brlog in se spet pokazal šele naslednji večer.«
Panični so bili tudi ježevci, ker niso mogli zbežati, so več ur tekali v krogu. Begali so rakuni, kozorogi, tari: »Divjad ustrezno reagira na vse, kar se dogaja pri tleh, ne pa na tisto, ker se dogaja nad njimi.«
Padlo drevo je pod seboj pokopalo mladega srnjačka, ki je na Vrzdenec prispel pred komaj tremi tedni. Otroci so ga začeli klicati Srečko, a njegova sreča je bila žal kratkotrajna.
Vsi pa so obstali, ko so sredi treskov in pokov na lepem zaslišali mil in nežen glasek. Tako je kljub hudi uri svet pozdravil pravkar povrženi mladiček vitoroge ovce.
Krvni davek divjadi Jože Rožmanec opozarja, da je zaradi lomov drevja ranjene veliko divjadi. Zaradi snega, ki je iz trdih in mehkih plasti, se živali upehajo in poginejo. Na službe, ki načrtujejo odvzeme iz narave, apelira, naj nujno upoštevajo visoki krvni davek, ki ga v takih razmerah plačuje divjad. |
