BUKOVICA – Sonce je pripekalo prek Biljenskih gričev, posejanih z vinsko trto. A kolikor je domačine in popotnike vse do lanskega leta pogled nanje spravljal v iskren nasmeh, so se oni dan prijeli za glavo. Lepo urejene terase so se bujno razcvetele, ponekod je trava že prerasla trto, ki z zadnji močmi rojeva grozde. Kar 200 hektarjev vinogradov Agroinda je prepuščenih naravi, ki, kot vemo, zelo hitro stvari obrne po svoje in zaraste prazen prostor.
Tam v Bukovici pri Volčji Dragi pod Biljenskimi griči kmetujeta Ivan in Mirica Čebron. Med hojo ob ograji terasastega posestva nad domačijo se je ozrl po dolini in rekel: »Nekaj je hudo narobe z nami, če ne znamo ceniti svojega vrta.«
Z raznoliko zelenjavo zasajeni vrtovi, opremljeni z namakalnim sistemom, od daleč delujejo kot babilonski viseči vrtovi: »Brez namakanja danes ne gre. A to smo nekako uredili, večji problem je divjad.«
Poplave odnesle za 200.000 evrov pridelka
Danes 57-letni Ivan Čebron je dvanajst let delal kot avtomehanik, potem sta z Mirico začela razvijati kmetijo.
»Dal sem skozi vse, kar si morete misliti. Bila sva člana združenja za integrirano pridelavo, pa danes nisva več. Do tega, da sem zaradi nemogoče nizke cene podoral hektar ohrovta in se tolažil, da sem njivo napol zastonj pognojil.«
No, to še ni vse. Leta 2010 ob velikih poplavah je bila kmetija tako rekoč pod vodo, škode je bilo za 200.000 evrov, in država ni povrnila čisto nič. A z Mirico nista odnehala. Ker so izgubili bazični veleodkupni center, sta s pomočjo hčera Katarine, Irene, Ane in Marije poprijela in se odločila, da bosta svoje pridelke poskusila prodati po svoje.
Pri Čebronovih sadijo in sejejo raznoliko zelenjavo; od kumar, bučk in buč do paprike in paradižnika, ohrovta in zelja. Tudi solato, a paradna disciplina kmetije je radič.
»Našim kupcem ga lahko ponudimo 11 mesecev. Zmanjka nam ga le maja,« pove Čebron.
Požrešne srne
Obdelujejo devet hektarjev površin. Od tega imajo sedem hektarjev doma okoli hiše in v omenjenih terasah nad hišo, na zemlji, kjer so se nekoč bohotili vinogradi, ki jih je sonce obsijalo z juga.
Potem so vinograde opustili in grič se je preprosto zarasel v šikaro. Ivan in Mirica sta med letoma 1995–2011 vsako leto posebej oddala vlogo za najem šestih hektarjev zaraščene šikare. Ne vesta, zakaj je tako dolgo trajalo: »Najemnina je sprejemljiva, ključno pa je, da je večina vrta blizu hiše, s čimer bistveno zmanjšaš prevozne stroške, ki so sicer zelo veliki.« A delo se je šele začelo, najela sta bagriste, da so jima posekali šikaro in uredili terase.
Že v prvi sezoni se je pokazalo, da veliko večja nevarnost, na katero nista prav računala, tiči drugje. Lani sta na dobrih treh hektarjih posadila nič manj kot tri milijone sadik radiča.
Pred dvema letoma sta okoli teras postavila dva kilometra meter in pol visoke ograje. »Nad njo pa še dvojno bodečo žico, a zajci in srne so prišli na posestvo.«
Če verjamete ali ne, Ivanu in Mirici so zajci in srne od oktobra do januarja pojedli več kot 300.000 sadik radiča.
Ivan nas je peljal na bližnjo njivo in nam pokazal, kako srne odjedo le sredico, glavico. Njiva za neukega deluje bohotno, zdravo, a v resnici pridelka ni.
Strokovna komisija je škodo ocenila na dobrih 50.000 evrov. In država? »Nič. Ponudili so izplačilo 14.000 evrov.« A niti tega država ni pokrila. »Do danes od države niti prebite pare.« Ivan Čebron taki kmetijski strategiji pravi: »To je mestna kmetijska politika.« Zdaj že zreli radič na kmetiji pokrivajo z mrežo, kar je seveda dodaten strošek, a je učinkovito.
Raste iz zemlje
Pa vendarle se Mirica in Ivan ne bosta dala prav zlahka. Hčere so odrasle in delo so si porazdelili. Katarina dela doma, Irena vodi trgovino v Šempetru pri Gorici, Ana in Marija pomagata v trgovini in doma.
Tako niso več odvisni od veleodkupa. »Oh, včasih sva pridelala tudi 500 ton zelenjave,« pravi Čebron. In jo seveda prodala zadrugi. Če bi bil sistem urejen, če bi lahko kmetje sooblikovali odkupno ceno v Sloveniji, če bi bilo več plačilne discipline, če, če, če ..., ne pa da so zadruge kmetom dolžne, kmetje čakajo na plačila tudi po več mesecev, a nafto in seme je treba plačati.
Zato se je družina odločila, da bodo poskušali večji del pridelane zelenjave prodati sami.
In še nekaj so se Čebronovi odločili: da bo pri njih zelenjava rasla iz zemlje. »Tudi zato vsako leto na njive navozimo več prikolic hlevskega gnoja.«
Čebronovi so ujeli v Sloveniji tako rekoč edino možnost stabilnega preživetja, kako že gre tisti pregovor: »Pomagaj si sam in...«
