V ZDA tako republikanci kot tudi demokrati poudarjajo, da se bodo v prihajajoči tekmi za novega predsednika osredotočili na srednji razred. Dobro vedo, da ni zdravega gospodarstva brez močnega srednjega razreda. V Sloveniji pa davčni sistem najbolj udarja po srednjem razredu, saj spadamo med države, v katerih je delo najbolj obdavčeno. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da je Wall Street Journal nedavno Slovenijo spet uvrstil med države, v katerih se najmanj splača delati. Najlepši primer tega, kako slovenska država s svojim davčnim primežem zagrabi posameznika, so slovenski delavci v Avstriji. Njihov problem ni v tem, da morajo dvakrat plačati davek, ampak v tem, da morajo v Sloveniji doplačati razliko davka, ki ga morajo plačevati tudi vsi drugi slovenski državljani pri enaki višini dohodka. Problem slovenskih državljanov, ki delajo v Avstriji, tako samo odraža problem povprečnega slovenskega državljana, ki z malo nadpovprečnim dohodkom pade v najvišji dohodninski razred. Ekstremno visoki pa niso le neposredni davki, kot je dohodnina, ampak tudi posredni, kot so trošarine, ki ljudem znižujejo razpoložljivi dohodek. Tako Slovenci na primer plačujemo več kot 40 odstotkov dražji bencin kot Španci. Na letni ravni povprečna slovenska družina zaradi previsokih dajatev nameni okrog 500 evrov več za enako količino goriva kot španska. Zato je zadnji čas, da se tudi pri nas vlada posveti vprašanju, ali želimo še naprej biti družba visokih davkov, v kateri se bolj splača biti socialni podpiranec kot pa podjetnik. Država, ki posamezniku pobere dve tretjini ustvarjenega dohodka, pač ni normalna. Slovenija je postala družba, v kateri povprečni državljani plačujejo daleč nadpovprečne dajatve. Namesto da bi vlada razmišljala, kako razbremeniti najbolj ustvarjalen srednji razred, raje razmišlja o tem, kaj vse bi se še dalo obdavčiti. Američani dobro vedo, da brez močnega srednjega razreda ni močne ekonomije, pri nas pa je davčni primež usmerjen prav na srednji razred, ki se tako počasi, a zanesljivo vse bolj krči.