DUPLICA – Prebudili smo se v zvezdnato noč. Tam nekje okoli leta 800, nekje v času nastanka ene najlepših knjig vseh časov – Knjige iz Kellsa; enega najlepših iluminiranih rokopisov, dolgega 680 strani, ki jih krasijo veličastne celostranske iluminacije, nekakšen preplet stiliziranih živali, vitic in evangelijskih nabožnih podob. Marsikdo ima ta veličastni srednjeveški čas za temačnega, a se krepko moti. To je bil namreč čas resnično zvezdnate noči, čas menihov, ki so hoteli opravljati le dobra dela. Za kar pa sta bila potrebna znanje in vednost. Zato so se ukvarjali z mišljenjem in odkritji starega veka. Vneto so proučevali, prepisovali in razširjali zvitke starih knjig na debelih pergamentnih snopičih.
Nazaj v preteklost
Tako kot to počne Dupličan Stane Osolnik, ki se je že zdavnaj zaljubil v ta čas. »V čas, ko se je rojevala in delala kultura!« je vzkliknil sredi svojega stanovanja ob Kamniški Bistrici, od koder se že na daleč vidi, da smo nekam zašli, vsaj tisoč let nazaj. Sulice in helebarde, meči in sablje pa talismani, naočniki iz tistega časa, in knjig da ne pozabimo, vse polno jih bilo tam po knjižnih policah, vse o srednjem veku. Mož z gosto brado pa je bil že od daleč kot nekakšen menih.
Ustvarja za dušo
V tistem se je nasmehnila njegova žena Jožica: »Veste, v omari ima kar nekaj meniških oprav!« Čudno, smo si mislili, potem pa so se pred našimi očmi na lepem pojavili prav takšni srednjeveški motivi kot nekoč, pa še na pergamentih. »Ovčji,« je dejal 55-letni Stane. Drugega za drugim je prav umirjeno razvrščal po mizi, v njih pa se je iskrilo dosledno, zares filigransko delo, pomislili smo, kaj tako preciznega pa še ne. Potem smo izvedeli: v njih so se skrivala in prelivala vsaj tri desetletja Osolnikovih proučevanj, potovanj, garanja, risanja in pisanja, do poznih jutranjih ur, ampak iz čiste ljubezni, za dušo, takole, le zase, kot je pripomnil, v popolni anonimnosti, takšni samostanski, stran od evforičnih oči javnosti. Najbrž vse do tistega trenutka, ko je predlani ob 800. obletnici frančiškanskega reda pri nas prejel vznemirljivo naročilo iz Vatikana. Izpisal in slikarsko je opremil 10 svečanih listin, ki so zdaj prav tam oziroma v neposredni bližini denimo Sikstinske kapele, v kateri so mu še v rosnih letih prijazno dovolili, da je smel leže, kar na armafleksu, več ur zreti v umetniške stvaritve. Ni in ni se jim mogel načuditi, kot se drugi tudi toliko let zatem niso mogli načuditi njegovim izdelkom.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: S filigranskimi izdelki je navdušil tudi vatikanske poznavalce
