Sredi Novega mesta
 razstava svinjarije

NOVO MESTO – Če bi imeli vsaj malo odnosa do svoje kulturne dediščine, ne bi bili priče takemu prizoru! Prav to nam je šinilo skozi glavo, ko smo se znašli v središču dolenjske prestolnice. Ura je odbila poldne. Novi trg, kot se imenuje prostor, pravzaprav manjši trg blizu starega mestnega jedra, obdan s poslovnimi stavbami, lokali in trgovinicami, je bil še kako živahen. Zraven je Kulturni center Janeza Trdine, tu je tudi parkirišče. Tam so pošta, banka, zavarovalnica, blizu je šolsko središče; tu so, skratka, sedeži regijskega pomena.

Tu je tudi razvpita stavba, Novi trg 6, ki je bila nekoč pomembna upravna enota, kamor so Novomeščani hodili podaljševat vozniška dovoljenja in še kaj, v njej so se vrstile neskončno dolge seje občinskega sveta, na tem kraju se je pretakala novomeška zgodovina; vanjo smo se s pomočjo krajinskega arhitekta Mitje Simiča zazrli tudi mi.

Včasih park, danes ...

»Včasih je bil na tem mestu mestni park!« V njegovem vzkliku je bilo čutiti ravno dovolj nostalgije. »Še prej, pred prvo svetovno vojno, pokopališče pa ženska bolnišnica ...« se je vračal v preteklost.

Po drugi svetovni vojni, ko se je zgodil popoln zgodovinski in družbeni preobrat, je park pomahal v slovo. Na njem so zgradili poveljstvo garnizije, zaradi česar je umirjeno sprehajališče svojo namembnost na lepem odstopilo vojaškim potrebam.

Dobri dve desetletji pozneje, konec sedemdesetih, je Novi trg 6 spet zamenjal barvo – oficirska pamet je morala prostor prepustiti, kot rečeno, birokratski.

Ni minilo prav dolgo, ko je zavladal nov režim: nov družbeni preobrat, nova država, to pot z bolj tržno naravnanim sistemom. Na Novem trgu je spet zavel nov veter. Upravno enoto so prestavili drugam, občinsko stavbo, o kateri pišemo, pa je občina sprva prodala družbi Elektroservisi iz Trzina, ta Darku Golubu iz trebanjskega Betonala, z njo je imel sicer ogromne načrte, a je objekt že konec leta 2008 zaradi zapadlega poroštva od Betonala prevzela družba Hypo Leasing. Odtlej je stavba na Novem trgu 6 prepuščena miru in nemiru, v njej se zadržujejo klateži, postopači, odvisniki, ljudje, ki je preprosto ne cenijo. Zob takšnega ravnanja jo je že povsem razjedel: v samem središču Novega mesta danes stoji hiša duhov, hiša smradu, boste videli, tudi hiša krvi.

Samouničujoče ideje

Ali ni nekam čudno, da kupiš takšno zgradbo in niti ne veš dobro, kaj bi z njo? smo poskušali spodbosti Mitjo Simiča, ta pa je ustrelil kot iz topa: »Veste, še predobro so vedeli!«

Izvedeli smo, da so jo novodobni investitorji sprva poskušali podreti ter tam zgraditi »mega in sploh strašno sporno zadevo«, kot se je izrazil sogovornik. Približno tri leta so stikali glave in hoteli sicer prikupnemu Novemu mestu podariti nekaj štrlečega, nekaj 80 krat 80 metrov glomaznega in nekaj osemnadstropnega, ki bi se dvigalo s pet metrov visokega pritličja. »To bi bil nekakšen novomeški WTC, ki bi povsem spremenil mestno jedro in ki bi gotovo pokončal njegova historična razmerja!« Pa čeprav je želja Novomeščanov, da se na tem mestu ponovno vzpostavi mestni park, oaza miru, ne pa betona in trhlih idej, ki jih bodo že ob naslednjem družbeno-zgodovinskem preobratu ponovno zavrgli. Kot že tolikokrat doslej. Takšen projekt je krčevito podpiral tudi takratni župan Boštjan Kovačič. Župana in somišljenike pa je od tega posla in tega posega, »ki bi bil dvakrat višji od vseh najvišjih stavb naokoli, odvrnila šele gospodarska kriza«! je priznal Simič.

Vse odtlej v središču Novega mesta štrli prostor, namenjen (samo)uničenju. Hm, kako slovensko?!

Leglo zalege

Vstopili smo skozi lino. Tisti višji se morajo pošteno skloniti. Pred nami je zazijal srednjeveški videz, uničena fasada, srhljivo prizorišče, naj ponovimo, v središču Novega mesta! Spet smo se morali skloniti – dnevno svetlobo je zamenjala mračna notranjost, prežeta s srednjeveškimi vonjavami: smrad, urin, človeško blato, gniloba, odvržena hrana tam in tu, igle, uničeno pohištvo, razstava človeške svinjarije. Nenadoma zagledamo ležečo Marjanko, ženo Srečka Hudorovca, ki je sedel zunaj na toplem soncu. In prosil in pil.

»Jaaaaa,« je iz dna duše zaječala, da se je za nameček sredi vse tiste nesnage zaslišal še njen zamolkli odmev. Prižgala si je cigareto. Pa še eno. Nekaj svetlobe je v tistem odkrilo globoko ureznino, ki se je vlekla od njenega nosu pa vse tja čez lobanjo. Bolelo jo je.

Pred dnevi je popivala. Skupaj z možem. Nič novega. Ves čas preživljata na ulici, čeprav jima je občina že pred časom dostavila zabojnik na Ruperč vrh, kjer sta prijavljena in imata družino, a ta je močno zdesetkana, saj so trije sinovi ali v zaporu ali v priporu. Tam v bunkerju, kot se je izrazil brezzobi Srečko, pa je tudi sam preživel nekaj ur. Pred dnevi. Zaradi Marjanke. »Če pa sem bila čisto zmejšana!« je priznala. Še tretji stalni prebivalec na Novem trgu 6, Štefan Mlakar, vaščan ali meščan, tega nismo dobro razumeli, je v nekem trenutku, menda iz čiste ljubosumnosti, ker je Marjanka pila skupaj z možem in Dragovim očetom iz Šmihela, njega pa ni bilo zraven, prijel za ploh in ga srdito zalučal z drugega nadstropja navzdol. Ploh je v šusu pristal na Marjankini betici in jo razparal. Prišpricala je kri, zazijala kost. Prišla je policija, prišli so reševalci. Marjanka, ki se je valjala v bolečinah, je v vsej tisti zmedenosti zatožila moža, misleč, da jo je prav on lopnil. Iz bolnišnice je prišla šele čez štiri dni.

Zdaj okreva, prav ste ugotovili, na Novem trgu 6. V nekoč ugledni stavbi, v kateri, kot da se ne bi nič zgodilo, še vedno prebiva tudi Štefan Mlakar. Zadnje čase so vsi trije bolj vsak sebi, bolj tiho. Znatno glasnejši pa so vsi tisti, ki se vsak konec tedna z vseh koncev in krajev, celo iz Ljubljane, pririnejo v to hišo duhov.

Srečko je tedaj več kot nazorno pokazal, po kaj pravzaprav pridejo. S konico kazalca si je v žilo slikovito vbrizgal nekaj kapljic heroina. In se kislo nasmehnil. V samem središču Novega 
mesta?!