Sredi bele Ljubljane brez hrane in kopalnice

LJUBLJANA – Medtem ko se po slovenskem glavnem mestu nekateri prevažajo s tako dragimi prestižnimi avtomobili, da drugi ne bi zanje zaslužili niti po petdesetih letih pridnega dela, pa metropola skriva tudi bedo in siromaštvo. Center mesta niso samo izložbe in neonske reklame, temveč se za fasadami skrivajo tudi žalostne zgodbe ljudi, ki so pahnjeni na družbeni rob. Tudi 74-letna upokojenka Liberia Pišek je ena izmed njih. Kljub temu da je vse življenje pridno delala kot mravljica, na stara leta komaj preživi iz meseca v mesec, pa še to zgolj zato, ker nekaj denarja nabere s tem, ko berači po mestnih ulicah in parkiriščih.

Težko življenje

V hiši, ki se drži znane tradicionalne ljubljanske gostilne Figovec v skromnem stanovanju svojo jesen življenja preživlja upokojenka Liberia, ki se je k nam preselila leta 1969, ko se je omožila: »Mož je iz Rogaške Slatine. Spoznala sva se, ko je delal na Portugalskem. Poročena sva bila 31 let, potem pa sva šla narazen, saj je bil agresiven in tega nisem več mogla prenašati.«

Kljub nasilju je v zakonu ostala dlje časa, kot bi bilo to normalno, saj je bila navajena trdega življenja še iz mladih let. Med vojno je namreč oče odšel in ostala je sama z bratom in mamo. Nikoli ni hodila v šolo, zato še danes ne zna brati in pisati. »Mama je ostala sama, ko sem bila še otrok. Bila je vojna, oče je odšel in se nikoli ni vrnil, zato ga ne poznam. Brat je pozneje šel v šolo, jaz pa ne, ker ženske takrat niso hodile v šolo, moški pa so morali. Na Portugalskem je tako, da moški dela, žena pa ne. Mož ima toliko plače, da živi vsa družina. Ne kot tukaj, ko oba delata, pa nimata nič.« Prav zato, ker ne zna brati in pisati, jo še lažje prinesejo okoli in zato je v življenju večkrat nastradala.

Potem ko je Liberia prišla v Slovenijo, si je kmalu našla službo v Banki Slovenije, kjer je 25 let opravljala delo čistilke. Kljub temu da nikoli v življenju ni lenarila, ima zdaj, kot mnogo pridnih upokojencev, zaradi političnih finančnih mahinacij tako skromno pokojnino, da sama z njo ne more preživeti. Od 300 evrov, ki jih dobi, gre takoj 100 evrov za najemnino, nekaj še za druge stroške in ji na koncu ostane zgolj toliko, da si nakupi krompirja za cel mesec. »Elektrike nisem plačala že dva meseca, ker enostavno nimam za položnice.« Nekaj malega ji pomaga hčerka, vendar ji ne more veliko, saj je tudi sama brezposelna in v hudi finančni stiski.

Na ulici

Liberia bi že zdavnaj tragično končala zaradi lakote, če ne bi vsak mesec dobila paketa s hrano na Karitasu in pomoči pri frančiškanih. S štirimi paketi makaronov in dvema paketoma riža nato zdrži ves mesec. Soka ali mesa ni videla že dolgo časa. Ker bi ob »velikodušni« državni penziji končala pod rušo, je prisiljena beračiti. »Prosim po parkiriščih v Tivoliju in podobno, saj me je v središču mesta sram. Preden ste prišli, sem kar nekaj časa prosila za denar, pa sem dobila vsega skupaj pet evrov,« nam razkrije vse plati bede in doda, da ji denar prej dajo tisti, ki sami nimajo, kot bogatejši, ki ga raje kopičijo zase, pa čeprav so do njega prišli na račun drugih: »Prejšnji teden je bil Tivoli poln. Ljudi sem zelo lepo prosila za drobiž, da bi imela za kilo kruha. Eden je gledal v dlan in bele kovance za evro in dva evra spravil v žep, meni pa dal 30 centov. Da nekdo, ki ima denar, ne da revežu. Da mu 30 centov, še 50 centov ne. Ko imam jaz denar in me kdo prosi, mu dam evro, pa čeprav sama nimam in sama prosim. Neki revež, ki ima otroke, ti bo dal en evro, tak gospod pa 30 centov. Rekel bi, tu imaš pet evrov, pa pojdi in si kupi kruh in mleko...«

Skromno stanovanje

Skromna sobica, v kateri živi Liberia, je vse prej kot luksuzno domovanje. Vso elektriko ima pripeljano in razdeljeno po stanovanju z enim razdelilcem in podaljškom. Voda ji priteče po plastični cevi, da je je komaj dovolj za stranišče in umivalnik v prirejeni kuhinjici. Ogrevanja nima, zato se med zimskim mrazom stiska k električnemu štedilniku v notranjosti stanovanja, poleti pa lahko spi na postelji ob oknu, kjer pozimi preveč piha. Kljub temu da smo že krepko zakorakali v 21. stoletje, je Liberia še vedno brez kopalnice. Umiva se na tleh stranišča z lavorjem. »Tako se ne da živeti, res je težko. Za jest še nekako zberem, ampak mi nič ne ostane. Živim od Karitasa,« nam zato potiho zaupa, kako je živeti v revščini sredi drage Ljubljane. »Po mestu ne prosim, ker me je sram. Grem na parkirišče, kjer me nekateri že poznajo. Nekateri, ki so tako stari kot jaz, mi dajo včasih tudi deset evrov. V center ne maram, ker je preveč droge in narkomanov. Če vidim mladega fanta, da stoji tam, ne grem tja, saj te pretepe, pa še denar ti pobere. Jaz pa od takrat, ko me je mož pretepal, bežim stran od takšnih ljudi.«

Ker je prišla že skoraj do konca svojih zmožnosti, prosi ljudi, da ji pomagajo. Pomoč je dobrodošla v kakršnikoli obliki: »Potrebujem pomoč za položnice in hrano. Ne za meso ali sok, ampak za malo korenja in drugo zelenjavo, da imam potem za jesti,« za konec še doda Liberia s skromno hvaležnostjo v očeh.