Odmevi po obisku skupine Duran Duran, ki je dodobra razgibala ljubljanske Križanke, in odličnem nastopu Brucea Springsteena na Dunaju so zgolj podčrtali moje stališče, ki ga še kako rad delim ob pijači, če to želite ali ne, da smo Slovenci mahnjeni na starejše zasedbe, na tiste, ki so se dokazali, na vedno dobre klasike. Moja generacija zrelih tridesetih še posebno nori za patino, nostalgijo in idealizirano preteklostjo. Še več, prevzeli smo mladostne spomine naših staršev, jih ponotranjili in začeli smrkati za dobrimi starimi časi, ki jih nikoli nismo doživeli. Tako so nas vzgajali, nam vsadili svoje vrednote, niso pa nas naučili razmišljati, raje so nam prepustili dolgove in se zaklenili v svoja denacionalizirana stanovanja. Vse, kar je novo, je zanič, pokvarljivo, plehko in minljivo. Včasih so delali pohištvo za večnost, avtomobili se niso toliko kvarili, celo trava je bolj dišala. In bolje zadela. Ko so bili naši starši mladi, je bilo špica. Pa še časa so imeli na pretek, ne pa tako kot danes, ko vsi nekam hitimo. Nekdo bi jim moral povedati, da brzimo po poteh, ki so jih oni ustvarili, pijemo vodo, ki je tekla čez njihove roke. To pa je šele začetek poraznega medgeneracijskega konsenza.
Zadnjič sedimo na kavici in na radiu zavrtijo Rolling Stonese, ko si mačkast študent popravi pričesko in vzklikne svojima kompanjonoma: »Uuuu, ta komad sem poslušal, ko sem bil še najstnik. Fak, kiri fleš, stari.« Glede na to, da so britanski rockerji nedavno praznovali 50-letnico obstoja, bi lahko mirno trdili, da so jih v najstniških letih poslušali tudi njegovi starši. »Ti ga pa znajo žgat, stari, od takrat ni bilo benda, ki bi jim segal do kolen! Takrat so bili hudi cajti.« To gotovo drži, čeprav se je študent, ko je Jagger prepeval Wild Horses, še vsaj 20 let zibal v očkovi mošnji. To pa ni vse, znano je, da se rockerji delijo na tiste, ki poslušajo The Beatles, in na tiste, poslušajo The Rolling Stones. Tudi ta delitev je bila del košarice spominov naših staršev, še danes se zaradi nje gledamo nekoliko postrani. Drži, to je neumno, ampak zadostno, da se je študentska družbica za mizo pošteno sprla. Vsak je kričal svoj prav, kdo je boljši – rdeče ustnice stonesov ali črne obleke bitlov. Medtem se je na radiu začela vrteti skladba skupine Srečna Mladina, a je sploh niso slišali. Prepir je bil preveč pomemben. Vse, kar je novo, je zanič, pokvarljivo, plehko in minljivo.
