Srečko kar s krampom nad sode s kerozinom

Srečko Tušar je v idrijskem rudniku Nemcem miniral električne črpalke, miniral železniške proge po Sloveniji in opravil številne druge diverzantske akcije, najbolj pa je ponosen na akcijo, ko so z 22. na 23. april leta 1944 v Postojnski jami Nemcem zažgali dvanajst vagonov letalskega bencina, namenjenega borbi proti zaveznikom. S to akcijo so rešili mnogo življenj, ki bi bila izgubljena, če bi Nemci poleteli iz Trsta in napadli zaveznike, ki so že prodirali proti Rimu.

Idrijčan Srečko Tušar je že z 18 leti postal komandant diverzantske čete. Na to, da je postal diverzant, je vplivalo več dejavnikov. Njegova bratranca sta bila odlična telovadca in tudi sam je z njima telovadil ter tako postal zelo gibčen in spreten. V idrijskem rudniku je delal kot hajer miner, z orožjem pa se je naučil ravnati, ko so mu italijanski častniki iz idrijske kasarne, ki jim je prodajal pretihotapljene cigarete, pustili, da je na strelišču streljal z raznimi vrstami orožja. Takrat je na plakate s podobami Mussolinija pisal parole Smrt fašizmu in oboje je prišlo na ušesa policiji, ta pa ga je zaprla. Iz idrijskega zapora so ga nato odpeljali v Carraro.

Iz italijanskega zapora je pobegnil v partizane in za svoje medvojno delovanje prejel 12 partizanskih odlikovanj. Med številnimi odlikovanji je dobil kar tri jugoslovanske rede za hrabrost, tako veliko jih je dobil le še general Janko Sekirnik. Srečkova odlikovanja in orožje (brzostrelko, pištolo, bombo, daljnogled) hrani v svojem vojnem muzeju v Idriji Slavko Moravec.

Srečko pripoveduje, kako je potekala akcija požiga letalskega bencina v Postojnski jami. Postojnski jamski vodniki so obvestili partizane, da Nemci v jami hranijo 700 sodov s po 200 litri kerozina in nafte, in Stane Potočar, komandant 31. triglavske divizije, je izdal ukaz, naj diverzanti uničijo skladišče goriva.

Edinstvena diverzija

Srečko je zbral okrog 30 diverzantov in vsakemu dodelil svojo nalogo. Večina jih je bila za zaščito, v jamo pa se jih je odpravilo 12 in vodnik. V jamski sistem so vstopili v Črni jami in po umetnem hodniku, ki so ga zgradili že Italijani (danes se imenuje Partizanski rov), prodirali proti skladišču bencina, ki je bilo blizu glavnega vhoda v Postojnsko jamo. Na poti so naleteli na kar precej ovir, ki so jih morali premagati. Najprej so naleteli na pregrado bodeče žice, zatem na težka železna vrata, ki so jih odprli z drogom, še naprej pa na betonski zid. Ko so ga prebili, so si morali izkopati pot še skozi rečno kamenje, ki je bilo nasuto za zidom. A preprek še ni bilo konec. Morali so še onesposobiti bombe, ki so bile nastavljene na žičnati ogradi.

Črna jama se je tudi pred požigoma imenovala enako in na črno barvo tega dela postojnskega jamskega sistema ni vplival požig. V preteklosti, v času Avstro-Ogrske, se je Črna jama imenovala Magdalenen Grotte.

Nemcem so prišli za hrbet v skladišču v Postojnski jami. Za osvetljevanje so uporabljali karbidovko in baterije. Ko so prišli do sodov, so jih poskušali prevrtati z vrtalnikom, a to je šlo prepočasi in Srečko je začel delati luknje (v vsakem po dve) kar s krampom. V tla so naredili plitev kanal, da je kerozin odtekal vanj, v sredino uskladiščenih sodov pa so namestili eksploziv – kakšnih 20 kilogramov angleškega plastika. Pri umiku so vžgali kerozin v kanalu, plastik pa je aktiviral diverzantski svinčnik, nastavljen na čas. Skladišče je razneslo, ko so že prišli ven, črn dim pa se je valil iz jame še teden dni. Pozneje so izvedeli, da so imeli srečo, ker je veter vlekel skozi jamo proti glavnemu vhodu, če bi pihal obratno, bi se vsi zadušili v gostem dimu.

Za uspešno izvedeno akcijo se jim je zahvalil sam vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi Winston Churchill. Srečko Tušar meni, da sta bili podzemni diverzantski akciji v idrijskem rudniku ter Postojnski jami edinstveni v Evropi.

Obiskovalce jame danes fascinirata predvsem pogum in sposobnost orientacije diverzantov v podzemlju, kjer je naravno stanje popolna tema.