Srečko dobil novo mamo

BUTAJNOVA – Veterinarji pravijo, da kobile redko zavrnejo žrebeta, ki so jih povrgle, to pa se lahko zgodi iz več vzrokov. Bodisi da kobila ni ovohala tekočine in posteljice, po kateri prepozna svoje žrebe po vonju, bodisi da se je sfižilo lizanje in ovohavanje pozneje – in kobila se odreče tistemu, ki ga je prinesla na svet. To se je nedavno zgodilo na kmetiji Osredkarjevih v Butajnovi blizu Horjula.

Ko vstopimo v štalo, je v njej mešana sestava živali, v dveh boksih pa so dve kobili in dva žrebeta. Vsaka je povrgla svojega, pa vsak ni pri svoji materi, s čimer nas je že poprej v hlev pritegnil Miro Osredkar, starejši gospodar kmetije, ki jo zdaj vodi njegov sin Dejan: »Imamo dve kobili, ena je zavrgla mladiča, druga pa ga je sprejela, kar je nenavadno za konje.« V sredinskem boksu tako dva mala žrebička sesata eno kobilo; v drugem tista, ki je povrgla, trzne le ob bliskavici fotoaparata, ki slika njeno dete, od matere zavrženo. »Ta rjav je njen, črn je posvojen,« ju predstavi Miro ter pove, da je kobila povrgla sama in da ni šlo vse gladko: »Kobila mora poduhati svojo porodno vodo, pa takrat ni bilo nobenega od domačih zraven, da bi ji pomagal.«

Miro pravi, da so kobilo cepili in ji dali pomirjevalo, da je žrebe dobilo prvi mig, saj drugače ne preživi. »To smo naredili, drugi dan pa je bila huda kot ne vem kaj. Žrebiček je hodil okoli po staji, pa ga ni več sprejela,« pojasnjuje Miro. Mali črni žrebiček je imel še srečo, da jo je od matere odnesel s celo kožo, saj znajo kobile v sorodnih situacijah, ko zavrnejo plod svojega telesa, nemočna žrebeta tudi gristi po vratu in hrbtu; lahko pa jih zgolj ne pripuščajo k vimenu ter se jim izogibajo, kot je to kobila počela v tem primeru. Miro zna biti službeno odsoten tudi nekaj dni, zato je s svojima sinova tuhtal, kaj jim je storiti; klicali so veterinarja, ki jim ni mogel pomagati: »Potem pa smo že jamo skopali, običajno tako žrebe crkne. Ampak starejši sin, ki nima kmetije, je rekel: daj ga noter k tej drugi kobili, pa poskusimo, saj ne boš nič izgubil.«

Tako se je zgodilo, nova mati pa je nebogljenemu mladiču dopustila, da sesa pri njej. In tako se gneteta dva žrebeta okoli vimena, za vsak primer pa črnemu žrebičku še dodajajo hrano. In ko povprašamo, kako pa da je črnemu žrebičku ime, se Miro zasmeje in pove: »Srečko je.« Mali Srečko z veliko srečo nam je ob odhodu namenil topel pogled, nato pa je spustil glavo k materi, ki ga je sprejela, medtem ko je tista biološka kobila dajala vtis, kot da čaka samo, da zapustimo hlev in da se povrne mir. Če bi konji imeli (človeško) vest, bi ta kobila zagotovo imela slabo.