PONIKVA – Če ni edini, pa je Srečko Metličar zagotovo eden redkih slovenskih očetov, ki kot samohranilec skrbi za kar pet otrok, ki mu jih je po uradni poti dodelilo sodišče. In prav ta posebnost, pa tudi radovednost, kako neki živijo, nas je gnala, da smo jih obiskali na Ostrožnem pri Ponikvi. Tam je Srečko pred tremi leti kupil posest, na kateri so si uredili dom. Težko bi mu rekli hiša, a nesporno je, da se oče Srečko trudi na vso moč, da bi otroci živeli spodobno in imeli varno streho nad glavo. Najpomembneje je, da so v njem, kot smo se lahko prepričali, srečni. Le denarja jim po plačilu položnic in nakupu osnovnih življenjskih potrebščin ter hrane nenehno primanjkuje. Denarja, s katerim bi Srečko, ki zaradi skrbi za otroke ne hodi v službo, poskrbel, da bi bilo njihovo bivanje še bolj brezskrbno.
Srečko je pred tem vseskozi delal. Preden je z otroki ostal sam, je pri zasebniku opravljal krovska, še prej kamnoseška dela. Največkrat je na hišah delal cokle in podobno. »Poglejte, vse to sem naredil sam, v glavnem pa je vse leseno,« pokaže na dom in poudari, da bi si ga želel nekoliko dvigniti, da bi otrokom v mansardi uredil kakšno dodatno sobo. Zdaj so te majhne, v njih pa so pogradi. Trenutno Srečko gradi oporni zid pod hišo, rad pa bi postavil tudi klet, v kateri bi hranili vse, kar pridelajo sami.
»Sicer pa so pridni,« jih pohvali. Rebeka bo jeseni postala petošolka, Valentina bo šla v sedmi razred, Klemen pa v tretjega. Najstarejši je šestnajstletni Timi, ki obiskuje srednjo šolo s posebnim programom, prag osnovne šole pa bo jeseni prvič prestopila najmlajša, Klementina. Veselje jih je pogledati, ker so brezskrbni, urejeni in lepo vzgojeni, česar ne vidiš povsod. Dobrodošlico nam ob prihodu izkaže tudi njihov pes Tiger, ki je čuvaj, na katerega se lahko v vsakem trenutku zanesejo, hkrati pa si z njim krajšajo prosti čas.
Dokazoval, da je sposoben skrbeti zanje
Dobra štiri leta je, odkar so ostali sami z očetom. Najmlajša, Klementina, je bila stara leto in pol, ko so postale razmere v družini nevzdržne. Ko so bili še skupaj z mamo, so živeli v enem od blokov v Ločah pri Poljčanah. A Srečko se je odločil, da jo zaradi tega, ker je pila, zapusti, a pri njej so sprva ostali otroci. Pa so se mu zasmilili, ker zanje ni skrbela, kot bi morala skrbeti mama. »Brez nadzora jih je puščala pred blokom, tudi v šolo niso prihajali redno, zato sem se odločil, da jih vzamem raje jaz. In tako sem se začel zanje boriti. Dve leti je trajalo, da mi je sodišče dodelilo skrbništvo za vseh pet, saj se mi je zdelo prav, da otroci ostanejo skupaj. In potem sem dokazoval, da sem sposoben skrbeti zanje. Največja težava pa je bila, ker sem ostal brez vsega. Ničesar nisem imel, tudi stanovanja ne, ker sem pač vse pustil partnerici,« pripoveduje Srečko, ki je začasno streho nad glavo za leto in pol dobil pri svoji sestri v Poljčanah. Potem je na Ostrožnem pri Ponikvi kupil parcelo in nanjo najprej postavil kontejner oziroma železno garažo, veliko tri krat šest metrov.
»Potem sem začel objekt dograjevati z lesom in danes je skoraj v celoti lesen,« je ponosen Srečko, ki zdaj z lesom oblači tudi notranji del, vmes pa namešča izolacijo. Edini prostor, ki je zidan, je tisti, v katerem je centralna peč. »A otroci, ki imajo dve mali sobici, v katerih sta po dva pograda, potrebujejo več prostora, zato si želim objekt dvigniti in narediti še kakšno sobo več v mansardi, za kar pa je potreben denar,« nam pove Srečko, ki je pred kratkim že lepo uredil kuhinjo.
Ko sedimo za mizo, jih pobaram, kdo pripravlja kosilo, predvsem pa, kaj bodo počeli med počitnicami. Oče ne skopari s pohvalami najstarejše Valentine, ki je v družini prevzela kar veliko breme, saj ne le da občasno že sama kaj kuha, pač pa skrbi tudi za vrt, ki nam ga ponosno razkaže. Tudi živali imajo nekaj. »Redimo bele piščance in purane, prepelice imamo zato, da imamo jajčka, ki so po okusu enaka kot kokošja, le da so manjša, pa tudi zajčke,« naštevajo Metličarjevi otroci in nam vse pokažejo.
Na morje le za en dan
Na morje letos ne bodo šli. Ne gre. Najstarejši Timi je bil letos pri birmi, Rebeka pa pri obhajilu. Oba hodita v šolo v Slovensko Bistrico, kjer med tednom tudi bivata, medtem ko Valentina in Klemen obiskujeta šolo v Ločah. »Zato je težava tudi to, kako uskladiti termine, da bi lahko šli na morje skupaj. Lani so šli, drugo leto bodo tudi, letos pa le za en dan, na izlet, saj bo stroškov že zato, ker bodo od jeseni vsi v šoli, kar veliko,« pravi Srečko, ki tačas še ne ve, kako bo otrokom lahko kupil vse šolske potrebščine in učbenike. Saj bodo nekaj dobili v šoli, a vseeno je še vedno veliko stvari treba kupiti.
»Za najmlajšo Klementino bom že nekako napraskal skupaj, da ji bom kupil novo šolsko torbo in bo takšna, da njena ramena ne bodo preveč trpela, drugi se bodo morali zadovoljiti s starimi,« še pove Srečko, ki je sam odraščal le ob mami, saj mu je oče umrl, ko je bil še otrok. Njegova mama občasno pride k njim in jim pomaga pri opravilih. Čeprav so skromni in hvaležni za vsakršno pomoč, tudi v hrani, ki jo dobijo od dobrodelnih organizacij in dobrih ljudi, pa Srečko ne skriva, da bi jim trenutno še najbolj prišel prav kakšen evro, da bi lahko čim prej še bolje uredil svoje bivalne prostore. Vsekakor pred zimo, saj je poletje najprimernejši čas za gradbene posege.
Sklad Ivana Krambergerja Dragi bralke in bralci, vse, ki želite pomagati družini Metličar z Ostrožnega pri Ponikvi, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Metličarjeve, sklicna številka 7173. Odslej lahko pomagate tudi z SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. Dve leti je trajalo, da mu je sodišče dodelilo skrbništvo za vseh pet, saj se mu je zdelo prav, da otroci ostanejo skupaj. |