Sreča v nesrečni vasi: povoženi otrok preživel

TOMINJE – Kdo ve, kdaj bi se, če se ne bi zgodila ta sreča v nesreči, zaustavili v brkinskih Tominjah, vasici kakšnih sto duš, ki komajda shajajo in se le s težavo prebijajo iz dneva v dan. Ki jim zgodovina zares ni prizanesla, pravzaprav jim je v določenem trenutku obrnila hrbet. Na to zgovorno kaže tudi spomenik, na katerem so zapisana imena več kot tridesetih padlih. Bolečina zato še zdaleč ne pojenja; in tudi spomin je še zmeraj tako kristalno jasen. Krajanom, vsem po vrsti, je še danes vroče, vroče od ognjenih zubljev. Zaradi katerih je 18. maja 1944 pogorela njihova rojstna vas. »Ker ni hotel nihče izdati, kdo je ubil dva nemška vojaka, so požgali Pregarje, Huje, Gabrk, Podbeže, Zajelšje …« je našteval 30-letni domačin Ivan Urh, »ah, in tudi naše Tominje.«

Idilično, a žalostno

S cerkvice sv. Urbana so zadoneli zvonovi. Na oni strani se je jasno videl Slavnik, na nasprotni – pobeljeni Snežnik. Pri spomeniku smo se za hip zaustavili še pri imenu Jakob Škrlj, Nadinem starem očetu. »Ker je partizanom dostavil nekaj krompirja, so mu zvezali noge in ga prav tukaj surovo vlekli,« je pokazala. Glava se mu je menda ropotajoče odbijala, vse do bridkega konca. »Tisti dan sem nesla pošto,« je na žerjavico pristavila še Zora Jenko. Komaj šest let je bila stara. Pošiljko so ji skrili med njene dolge bele kite. Okupator jo je vprašal: »Kam?!« Povedala mu je: »Na britof grem!« Ko se je vračala, jo je spet vprašal: »In kje si bila tako dolgo?!« Da je na pokopališču še malce posedela, mu je prestrašeno dejala. »Potem pa je iz torbe vzel mašinco in me zabril takole po sredini lasišča,« česar ne bo nikdar pozabila. Medtem ko je jokala, so njeni sokrajani že goreli, tiste, ki niso pogoreli, so izgnali v taborišča. »Vzeli so mi mamo, ateta, brata in sestro …«

Bilo je hudo, a so (z morečim spominom vred) nekako le preživeli. Preživeli so celo cunami množičnega izseljevanja s trebuhom za kruhom, ki je zajel Brkine. Zdaj se vse glasneje sprašujejo, ali jim bo uspelo, v neznosni bedi brezposelnosti, z majhnimi dohodki in pokojninami »preživeti te, ki so vse zafučkali!« je jezno pribila Zora ter pokazala na nesposobno in tatinsko politiko in se za nameček zbala še za vse tiste mlade, ki se jim sploh še zdi vredno vztrajati na območju, ki je zaradi jabolk in sliv slovelo že v času Marije Terezije, denimo, v Tominjah, kjer že več desetletij ni ne gostilne in ne trgovine, šole pa že skoraj sedemdeset let.

Ženička se je v tistem spomnila na 20-letnega Oskarja, ki se je z mamo iz Krškega semkaj priselil pred tremi leti. Zdi se, da se je znašel v brezizhodnem položaju, je premišljevala, fant pa želi samo delati, se zaposliti in opravljati poklic avtoserviserja, za kar se je tudi izučil. »Ma, da bi bili vsi takšni, kot ste vi,« ji je zadnjič zaupal. Ko mu je namenila nekaj najvrednejšega: v bistvu mu je le prisluhnila in ga poslušala. V današnjem času drvenja, pehanja in neumornega iskanja je že to prava redkost.

»Delal bi bilo kaj, samo da se izvijem iz teh neperspektivnih krajev,« nam je malce pozneje zaupal omenjeni mladenič, ki se je na vrhuncu moči znašel na območju zapahnjenih vrat in brezciljnosti. Želje po begu. Po resničnem življenju. In inovativni družbi. »Saj tudi tam ni nič, tudi tam je ena velika žalost!« nam je odgovoril in pokazal s prstom proti Ilirski Bistrici, kamor Brkini gravitirajo.

Sreča v nesreči

Če se torej ne bi zgodila tista v uvodu omenjena sreča v nesreči, najbrž nikoli ne bi slišali zanj; za njegov krik sredi pozabljenega območja. In se na dvorišču njegovega očima Aleksandra Franka, vrh Tominj tik ob nekdanji šoli, naposled prepričali še o kraju – te (ne)zgode.

Ob pogledu na spletno stran in novičko, da je bil njegov sedemletni polbratec hudo telesno poškodovan, se je Oskar le kislo nasmehnil: »Izpade, kot da ga pol fali!« Malega ima sicer izjemno rad, priznava pa, da je pravi živec! »Saj zato pa se je to tudi zgodilo...« Njegovi sovaščani naslednje jutro niso še nič vedeli. Akcija, potem ko je Aleksander ob šestih zvečer s svojim tovornjačkom zapeljal vzvratno po dvorišču navzdol, pogledoval tako v levo kot tudi desno ogledalce, ni pa mogel videti sinka, ki se je na kolesu tedaj zapeljal za vozilom, to pa ga je nenadoma podrlo in povozilo, je namreč stekla bliskovito. Oče je bil, normalno, v hudem šoku, radoživega prvošolčka pa so takoj prepeljali v ljubljanski UKC, sprva prepričani, da je neprimerno huje!

Že naslednje jutro, po vseh opazovanjih, so si vsi pošteno oddahnili. Oskar se je tudi že slišal s starši, ki sta bila ves čas ob malem. »Pravijo, da je vse v redu, da ni poškodovana niti roka. Bil je še na opazovanju trebuha, menda je tudi ta v redu, le še okulist ga čaka, in lahko bo prišel domov.«

Sila čudna nesreča, se je strinjal Oskar, na srečo s srečnim koncem. »Še sam ne vem, kako se je to lahko zgodilo,« je zmajeval. »Zoper voznika bo podana kazenska ovadba zaradi povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti!« smo zatem lahko razbrali. »Pa saj se strinja z izrečeno kaznijo!« je še navrgel Oskar, malce že nestrpen, saj si je želel čim prej videti polbratca. Razplet njegove nezgode je v Tominje končno le prinesel žarek upanja. Doživele so namreč že toliko hudega, da je bila malčkova sreča (v nesreči) pravzaprav nujna!

S cerkvice sv. Urbana je v tistem znova zazvonilo. To pot za lepši jutri. Pa tudi v opomin vsem, ki po nepreglednih poteh vozijo vzvratno. »Sv. Urban, pa si z donenjem nemara opozarjal tudi na navihance, ki ne premorejo postanka?«