Srbskega junaka ne bo več v Slovenijo

NOVO MESTO – Ljudje iz Mokronoga in okoliških vasi se še živo spominjajo strahu in groženj, ki so jim bili priča pred četrt stoletja, ko je hotel takratni poveljnik vojaškega skladišča na Puščavi pri Mokronogu, v katerem je bilo 7,2 milijona litrov goriva, skladišče pognati v zrak. Okoličani, nekaj sto jih je bilo, so celo zapustili svoje domove, civilna zaščita pa je bila s svojimi enotami pripravljena na morebitno uresničitev groženj. Eksploziji goriva bi, tako je predvidevala CZ, sledili požar, potres in zračni udar, katastrofa bi bila neizmerna.« A na srečo je ni bilo. Stanje se je umirilo šele po nekaj dneh groženj z razstrelitvijo.

Za vsem je stal takratni oficir, danes 55-letni Dragomir Grujović, Srb, ki je kmalu zatem zapustil Slovenijo, pobegnil je v rodni Čačak. Naša država, točneje, takrat še temeljno javno tožilstvo v Novem mestu, je že leta 1994 spisalo obtožbo, ki Grujovića bremeni kaznivih dejanj vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in poskus umora. Septembra 1997 je bil zoper njega odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, spisana tiralica in julija 2007 še mednarodna tiralica, pozneje pa še izdan evropski nalog za prijetje in predajo, a Srb pred obličje našega pravosodnega sistema še ni stopil. Prepričan je namreč o nasprotnem, v njegovi domovini ga celo kujejo v zvezde in so ga prav zaradi dejanja, zaradi katerega ga Slovenija preganja, nagradili z višjim činom in državnim odlikovanjem, v Srbiji je postal vzor vojaške časti in junaštva, ko je ubranil kasarno v Sloveniji.

V Novo mesto ga ni bilo

Zanj je bil v četrtek na novomeškem okrožnem sodišču sicer razpisan predobravnavni narok, a obtoženega po pričakovanjih v dolenjsko prestolnico ni bilo. Zaveda se namreč, da je varen le v svoji državi. Takoj ko bi prestopil meje Evropske unije, bi mu odvzeli prostost, mu nadeli lisice in ga pospremili v pripor. A on se za dejanje ne čuti krivega, prav nasprotno, javno je povedal tudi, da se živ Sloveniji ne bo predal, saj našim sodnikom ne zaupa.

Spomnimo: ob osamosvojitvi je imela jugoslovanska armada na Puščavi pri Mokronogu podzemeljska skladišča goriva, na območju skladišča pa je bilo nastanjenih kakšnih 45 vojakov. Enoti oziroma skladišču je poveljeval kapetan Branimir Furlan, podčastnika pa sta bila Dragomir Grujović in Dejan Kovačevič. Poveljnik Furlan je, ko so se začeli oboroženi spopadi med teritorialno obrambo in policijskimi enotami na eni strani ter enotami JA na drugi strani, stopil v stik s poveljstvom TO za Dolenjsko in se 29. junija 1991 dogovoril, da z enoto prestopi k TO, s čimer bi vojakom omogočili odhod domov. O svojem dogovoru je seznanil tudi oba podčastnika. Grujović, ki je imel družino že več let v Mokronogu, je soglašal s prestopom k TO, Kovačevič pa se je odločil za odhod na Hrvaško. Vojaki, ki so jih razorožili, so že popoldne dobili civilna oblačila in dokumente, Grujović je nekaterim dal celo nekaj denarja.

Ko sta se nekaj pred 19. uro na platoju pred poveljniško stavbo pogovarjala poveljnik Furlan in skladiščnik za gorivo Miran Krmelj, je pristopil Grujović. Z razdalje kakšnih petih metrov je Furlanu zavpil: »Za koga si, za njih ili za nas?« Potegnil je pištolo in ustrelil v Furlana. Zadel ga je v desno stran dimelj, padel je na tla, takrat pa je Grujović še enkrat ustrelil proti njemu. Nato je Grujović začel klicati vojake in jih seznanil, da je on prevzel poveljstvo, Kovačeviču pa je naročil, naj oboroži vojake, kar je ta tudi storil. V zmedi, ki je nastala, je Furlan močno okrvavljen zbral toliko moči, da se je splazil do telefona in poklical policijo ter se izmuznil na varno. Grujović ga je začel iskati, da bi obračunal z njim, hkrati pa je bil previden, saj je tudi Furlan streljal nanj. V nastalem kaosu je nekaj vojakov pobegnilo, nekaj jih je ostalo, Grujović pa je odredil, naj skladišča zaminirajo.

Bi moral v Haag?

To je že zvečer zagrozil teritorialni obrambi, ki ji je naslednjega jutra postavil pisni ultimat; da torej enoto pustijo pri miru, da ji dobavijo hrano, omogočijo njegovi družini nemoten odhod iz Mokronoga in v Medvedjeku blokirani vojaški koloni prehod na območje skladišča. Postavil je rok do osmih zvečer, sicer da bo skladišče razstrelil – aktivirali bi eksploziv, ki je bil postavljen v rezervoarje z gorivom. Vest o grožnjah se je med ljudmi hitro razširila, zato je civilna zaščita prebivalcem okoliških vasi svetovala, naj se umaknejo. Razmere so se umirile šele 5. julija 1991.

Grujović je v pogovorih za srbske medije dejal, da je bila takrat na območju Slovenije JNA edina pravno priznana vojska v SFRJ. »Zoperstavil sem se odločitvi komandanta skladišča (Furlana), da vojake in premoženje JNA preda nepriznani Teritorialni obrambi Slovenije. Bil sem hitrejši od njega in ga onesposobil, sicer bi me lahko on ubil. Tako sem ubranil ljudi in sredstva, ki nam jih je zaupala država, ranjenega Furlana pa so prevzeli teritorialci, ki so se ravno pripravljali, da bodo vstopili v skladišče.« Grujović je še dodal, da se je »večina pripadnikov JNA predala TO, jaz pa sem se upiral, in le zaradi mene je bilo potem sklenjeno premirje. SFRJ in Srbiji kot naslednici te države sem ohranil sredstva milijonskih vrednosti ter življenja vojakov, ki so bili otroci, stari 19 in 20 let. Nisem vojni dobičkar, temveč človek, ki je svoje delo opravljal v skladu z zakoni.«

V Sloveniji Grujovića po uradni dolžnosti zastopa odvetnik Borut Škerlj, pravzaprav ga je sprva Borutov oče, prav tako odvetnik, Tone Škerlj, ki je že dve desetletji upokojen. »Z Grujovićem nisem govoril, sem pa z njegovo obrambo,« je potrdil Borut Škerlj, ki je na sodišču izpostavil dilemo, katero sodišče je sploh pristojno za sojenje v tej zadevi: »Pravzaprav ni pristojno ne novomeško ne katero koli drugo sodišče v Sloveniji, da sodi v tej zadevi, ker je bil obdolženi poročnik, zato je bilo zanj v času dejanja pristojno vojaško sodišče v SFRJ. Po konvenciji OZN o ustanovitvi mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije je to primarno pristojno za obravnavo teh kaznivih dejanj ali pa mednarodno sodišče.« Hkrati je Škerlj apeliral na tožilstvo, naj znova analizira očitke in opredeli, katera mednarodna pravna norma je bila kršena. A državna tožilka Nada Črnugelj za zdaj vztraja pri zapisani kvalifikaciji kaznivega dejanja. Sicer pa je imela za Grujovića, če bi prišel v Novo mesto, pripravljeno tudi ponudbo v primeru priznanja – 15 let zapora.