Srbi nam ne dajo našega Kekca

LJUBLJANA, BEOGRAD – Težko bi našli koga v Sloveniji, ki ga ne pozna in ni vsaj enkrat, a prej veliko večkrat, gledal filmov, v katerih je nastopal naš legendarni junak. Tako nam je prirasel k srcu, da si otroštva brez njega preprosto ne moremo predstavljati. Kekec je naš narodni ponos, filmi o njem pa spadajo v najbolj pomembno dediščino, na katero smo vsi ponosni in ki bi morala biti skrbno varovana pred zobom časa. A žal ni tako! Naš dragi Kekec sploh ni v Sloveniji, ampak skupaj z drugimi filmskimi klasikami daleč stran od naših src čaka na morda boljše čase. Neverjetno in za marsikoga prav nezaslišano je dejstvo, da so vsi trije filmi, Kekec, Srečno, Kekec in Kekčeve ukane, pravzaprav njihovi izvirniki, še vedno v Beogradu, v arhivih nekdanje Jugoslovanske kinoteke. Tako kot drugi predmeti, premičnine in nepremičnine, posesti, druga arhivska gradiva, finančna sredstva in pravice so del premoženja nekdanje Jugoslavije, ki si ga nekdanje republike delijo z nasledstvenim sporazumom. V dobrih 25 letih od naše osamosvojitve se nekdanjim republikam še ni uspelo sporazumeti o vrnitvi predmetov nasledstva!

Adijo, Kekec!

Pa se bo Kekec sploh kdaj vrnil v naročje domače države, povprašamo na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je moč začutiti, da tudi oni niso prav zadovoljni s počasnostjo izvajanja sporazuma. Izvemo, da je Slovenija v okviru sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki je bil podpisan junija 2001, seveda identificirala slovensko kulturno dediščino, ki je v Srbiji in pripada Sloveniji, in na seznam uvrstila tudi vse tri Kekce. Ta seznam je bil leta 2015 predan Srbiji, ker pa se potem ni nič zgodilo, je še predlagala ustanovitev delovne skupine za pregled kulturne dediščine v Srbiji. Izvemo tudi, da je bila Slovenija edina od naslednic Jugoslavije, ki je spisala svoj seznam »terjatev«, kar kaže, da drugi nimajo kakih posebnih želja po tem, da bi se nasledstvo hitreje odvijalo. Zato lahko na skorajšnjo vrnitev Kekca v Slovenijo kar lepo pozabimo.

Srbi restavrirajo naš nacionalni ponos

Ker so legendarni slovenski Kekci že vse (pre)dolgo v Srbiji, jih v Sloveniji vse težje in redkeje gledamo, saj so kopije slabe. Prav zato se je Slovenski filmski arhiv lani odločil za restavracijo oziroma digitalizacijo, in če bi šlo vse po sreči, bi najprej pred strokovno javnostjo, potem pa pred nami vsemi že oktobra letos znova zasijali v vsej svoji prisrčnosti in preprostosti. V drugi polovici lanskega leta so digitalizirali filma Srečno, Kekec in Kekčeve ukane, oba sta barvna, z začetkom leta 2016 pa so se lotili tudi črno-belega prvega Kekca iz leta 1951. A tako kot pri težavah z nasledstvom se tukaj pojavijo težave z izvajalcem digitalizacije. Ne samo, da nam Srbi niso hoteli izročiti izvornih filmov, tudi digitalizacijo so izpeljali kar sami, in sicer v restavratorskem oddelku Jugoslovanske kinoteke v Beogradu. Seveda ni treba poudarjati, da so to počeli na naš račun, z denarjem, ki ga država Slovenija namenja za restavracijo naše avdiovizualne dediščine.

Tudi to bi se še nekako dalo sprejeti, če bi bilo delo dobro opravljeno. Vendar po mnenju Združenja filmskih snemalcev Slovenije (ZFS) restavracija oziroma digitalitzacija vseh treh filmov ne dosega strokovnih standardov kakovosti, kakršno bi si zaslužila klasika slovenske filmske dediščine, zato združenje ostro nasprotuje, da bi se filme sploh javno prikazovalo. Kot nam je povedal tajnik društva Simon Tanšek, je povsem jasno, da je bolje, če se slovenska filmska dediščina restavrira v Sloveniji: »To mora narediti nekdo, ki ima odnos do Kekca, in se tega zelo pozorno loti, ne pa tujec, za katerega je to samo posel. Poleg tega bi v primeru, da bi Slovenci digitalizirali slovenski film, tudi slovenski denar ostal v Sloveniji.«

Je država neodgovorna?

Kot je razložil Tanšek, se v ZFS ne strinjajo z ravnanjem države oziroma odgovornih ljudi Slovenskega filmskega arhiva (SFA), ki se do projektov digitaliziranja filmske dediščine vedejo neodgovorno in ne zagotavljajo ustreznih pogojev dela in kadrov, v digitalizacijo Kekcev pa bi morali vključiti strokovno skupino, česar niso storili. Kadar je edina možnost digitalizacije v tujini, se namreč vedno ustanovi takšna strokovna skupina, zatrjujejo, SFA pa je v Beograd poslal le enega človeka in še to le za tri dni. Slovenski filmarji zato pozivajo Slovenski filmski arhiv, da projekt digitalizacije Kekcev izpelje na novo oziroma »naj ga vrnejo v delo ter zagotovijo pogoje za kakovostno opravljanje restavratorske dejavnosti«.

»Ni res, da se s slovensko filmsko dediščino grdo dela, večinoma je lepo ohranjena in v Sloveniji,« odgovarja Tatjana Rezec Stibilj s SFA. O Kekcih pa: »Na novo zagotovo ne bomo digitalizirali, bomo pa odpravili vse pomanjkljivosti, kar se jih le da. K sodelovanju smo povabili Radovana Čoka, ogledal si jih je tudi še živeči direktor fotografije Ivan Marinček. Filme si je interno ogledala strokovna javnost in seveda so izrazili določene pomisleke in pripombe, mi pa bomo poskrbeli, da jih bomo odpravili.«