Ideološka nasprotja so bila in bodo. Ljudje smo si pač različni, kar je naravno in še kako normalno; ta svet je tudi zato – tako lep in pisan.
Da pa so javnomnenjski in politikantski krojači ta povsem življenjska nasprotja privedli na naslovnice ter v najbolj gledane termine in spravili s tem ob živce še svoje podložnike, kar je bil seveda tudi namen, je do kraja sprevrženo!
Rezultat je ja kot beli dan jasen in ga že poznamo: odločevalcem je neprimerno bolj udobno, če obvladujejo ponižano, zmanipulirano, razčlovečeno, razžaljeno in nategnjeno rajo. Odločevalci se naslajajo, če družba ure in ure razpravlja o umetno ustvarjenem prepadu, ajde, med levimi in desnimi, če že tako hočejo. In jim gre na bruhanje, če bi ta družba razglabljala, denimo, o lepši prihodnosti, o svojih (še ne)odkritih vrlinah, o napredku, o dejanskih grehih, da, prav teh sivih in malo manj sivih fosilov. Ki se še kar slepijo, da so bogovi. Lažni bogovi.
In ki predobro vedo, da bi že par ustreznih in sprejetih zakonov, nekaj iskrenih opravičil, vse skupaj za dobro uro (državotvornega) dela, z naslovnic in najbolj gledanih terminov pri priči odpihnilo ves ta zdraharski in neproduktivni balast, spravo in spravljenje pa prepustilo – meni, tebi, vam in nam. Intimi.
Pozabljajo, da ljudstvo ni neumno in še zdaleč ni pozabilo, kdo je koga po krivem ubil, sodil in mu vzel vse dostojanstvo. To vedo tako sodniki in krvniki, to vedo – njihove žrtve.
Bliža pa se dan, ko bodo ti rablji usod – moje in vaše generacije – zgroženo ugotovili, da je medtem, ko so se tako brezkompromisno igrali in kupčkali ter kalkulirali, med nami dejansko nastal – mogočen prepad! In sicer: med tistimi z dvema levima in tistimi, ki imajo vsaj eno desno roko! Med delovnim ljudstvom in mlatilci prazne slame. Med tistimi, ki jim je kar naprej nerodno, in onimi, ki so ponosni. Med tistimi, ki s stisnjenimi zobmi in zviška gledajo na te, ki so tako ponosni. Ki zgarani popadajo v postelje. In nimajo časa premišljevati o teh, ki jih je neprestano sram in jim je nerodno – da obstajate!
