Še starejša kot kultna dvorana Tivoli, ki letos praznuje abrahama, je Olimpija, točneje Akademska športna zveza Olimpija (sprva Olympia). Največji slovenski športni kolektiv bo v teh dneh dopolnil šestdeset let. Pod njeno streho tako ali drugače vedri prek 35 klubov in društev, ki v vseh mogočih športnih panogah združujejo okoli pet tisoč športnic in športnikov. Tudi zato je simbol slovenskega športa. Toda zadeva z Olimpijo nikakor ni tako lepa, kot je bila v obdobju, prijaznejšem za šport, in nič kaj dobro ji niti ne kaže. Umiranje na obroke, hiranje njenih elitnih enot, kot so košarkarski, hokejski, nogometni, atletski klub Olimpija, da smučarskega, plavalnega in drugih ne omenjam, je neizpodbitna diagnoza. Da o kronično prazni blagajni, neplačani najemnini za društveno pisarno, bančnem računu, ki je v troštevilčnem minusu, ne govorimo. Resda je AŠZ Olimpija stara častitljivih 60, a kaj ko so njeni najvplivnejši strici, ki sploh niso v ozadju in ki vlečejo vse niti, še okrogli dve desetletji več. No, ja, vsaj za predsednika Olimpije dr. Andreja Baričiča, sicer uglednega ekonomista, to ne velja, trenutno je v najplodovitejših in tudi najlepših moških letih. Trije, ki dejansko vodijo Olimpijo, Janez Zemljarič (prav on je pred leti pripeljal Baričiča), Boris Kristančič in Janko Popovič, bi bili lahko najmanj njegovi očetje.
Leto 1950, ko so se ljubljanski študentje v košarki odcepili od FD Enotnost in ustanovili najprej AŠK Olimpija in malo pozneje AOK (odbojka), je dejansko začetek oblikovanja današnje osrednje Akademske športne zveze v Ljubljani. Zato je bilo samo pet let pozneje, torej 1955., logično razmišljanje takratnih študentov, da se morajo – zaradi utesnjenosti v nekem njim tujem (sovjetskem) športnem modelu, zaradi ambicij po vedno večji kakovostni rasti športnih tekmovalnih rezultatov v omenjenih in še v drugih panogah ter zaradi vseh moralnih in športnih vrednot, ki so takrat krasile študente, povezati v višjo stopnjo organiziranosti, danes bi rekli evropsko naravnano. Seveda so jih pri tem krepko podpirali močni možje tistega časa, z afiniteto do športa, kajpak, in zagotovo tudi žegnom partije. Tako je januarja 1955 prvi predsednik postal pravnik, univerzitetni profesor in pozneje akademik, prof. dr. Stojan Pretnar, ki je dal akademsko noto društvu. Leta 1960 ga je zamenjal nekdanji atlet in narodni heroj, Bojan Polak - Stjenka, predsednik je bil dve leti, prvič v zgodovini društva pa se je na njegovo čelo za njim postavil gospodarstvenik, generalni direktor Emone, trgovec par excellence in velik prijatelj športa, Franc Nebec.
Še vedno nimajo niti v. d. generalnega sekretarja
Pozneje se je zvrstilo veliko predsednikov, žal nekateri zlasti v samostojni Sloveniji brez najmanjšega nagnjenja k športu. Ves čas je imela Olimpija tudi generalne sekretarje (no, zdaj ga očitno nima), prvi je bil Marjan Lavrič, za njim Miklavž Sever, bolj znan kot dolgoletni direktor znamenite hale Tivoli, potem košarkar Mik Pavlovič, tudi profesor na fakulteti za šport z doktoratom iz košarke, ki ga je leta 1968 zamenjal Bogdan Zupan, sicer iz nogometnih sfer. O njegovem desetletnem sekretarstvu vedo še danes povedati vsi, ki so sodelovali z njim, le najlepše. Pozneje je postal sekretar iz nogometnega kluba Olimpija znani Peter Žagar, ko se je upokojil, pa že omenjeni Popovič, malce je sem ter tja pomagal Sever. Popovič sicer prihaja iz hokejskih funkcionarskih vrst, njegov sin Marko, nekdanji aktivni hokejist in sodnik, pa je zdajšnji predsednik hokejistov Olimpija in se bori za preživetje obubožanega kluba iz Tivolija, ki je priklopljen na aparate.
V začetku lanskega poletja so se v upravnem odboru Olimpije odločili, da vendarle vključijo nove moči z izkušnjami na tem področju. Natančneje, Janko Popovič, ki je prej odstopil kot generalni sekretar, Boris Kristančič in Janez Zemljarič so za ta položaj predlagali znanega športnega delavca Toma Levovnika, prekaljenega v vseh mogočih športno-funkcionarskih bojih. Štirinajstega julija so Levovnika imenovali za v. d. generalnega sekretarja AŠZ Olimpija, na novi funkciji bi ga morala potrditi še skupščina. A se je zakuhalo v političnem slogu: nekateri člani upravnega odbora so začeli po naših informacijah širiti govorice, da se njihov v. d. generalnega sekretarja udeležuje zborov v podporo zaprtemu Janezu Janši. Med njimi je prednjačil zlasti mož, znan po hitrem sklepanju, a počasnem razmišljanju, ki da ga je videl pred sodiščem celo s tablo v rokah. Levovnik je to ostro zanikal in v začetku avgusta podal odstopno izjavo: »Razlog za težko in drastično odločitev je v tem, da posamezni člani Olimpije ne soglašajo z mojim imenovanjem, da me posamezniki poizkušajo nazorsko-ideološko opredeljevati in kompromitirati, da se širi glas, da bom dela in naloge generalnega sekretarja opravljal le začasno in podobno. S takšnimi in podobnimi izjavami ter lažmi posameznih članov Olimpije niso dani pogoji, da bi lahko zahtevna dela in naloge opravljal nemoteno, angažirano, iniciativno in sistematično v dobrobit članstva športne družine Olimpija.« Pozneje se je izkazalo, da Levovnik ni bil niti blizu sodišča, toda opravičili se mu tisti, ki so pljuvali po njem, niso.
In tako največji slovenski športni kolektiv še vedno nima niti v. d. generalnega sekretarja, kaj šele pravega. Tudi zato moramo vznesene besede, ki te dni ob jubileju prihajajo iz Olimpijinih funkcionarskih vrst, češ da če Madrid povezujemo z Realom, Barcelono z Barço, München z Bayernom, Amsterdam z Ajaxom, Moskvo s CSKA ... lahko tudi Olimpijo z Ljubljano, vzeti z veliko rezervo in nasmehom. Pa če jo imate še tako radi, vsaj jaz jo imam. Hvala bogu je vsaj predsednik Andrej Baričič realen, pravi, da mora biti žal črnogled glede perspektive športa oziroma društva in njegovih športnic in športnikov, da pa upa, da se moti.
Proti Tomu Levovniku je odločno nastopil tudi Rajko Šugman, slovenski športni pedagog, nekdanji profesor na fakulteti za šport in dolgoletni športni funkcionar, ki se mu je Korošec Tomo bogve, kdaj, in bogve, zakaj, hudo zameril. Mimogrede, Štajerec iz Gorišnice, živeč v Ljubljani, je brat in stric žlahtnih glumačev, že pokojnega Zlatka in njegovega sina Jerneja, prvi je bil v najlepših letih nogometnega kluba Olimpija njen častni član in na tribunah za Bežigradom na vsaki tekmi, Jernej pa vsaj nekoč velik navijač košarkarjev Olimpije. Šugman, kajpak se ima za mnogo več kot navadnega člana Olimpije, je torej na sekretariat poslal svojo odstopno izjavo (ko se je Levovnik umaknil, je kajpak tudi on povlekel svojo), v kateri navaja, da prekinja vse odnose z Olimpijo, saj da z Levovnikom ne more sodelovati. Za mnenje o zapletu v športnem društvu evropske veljave, kakršen je moto AŠZ Olimpija, je takrat predsednik Andrej Baričič našemu Roku Tamšetu za Slovenske novice povedal, da je »prepričan, da javnosti to ne zanima. Iz tega ni treba delati velike zgodbe. To je naša interna zadeva. Podobnih je po Sloveniji na desetine. Kaj več vam v zvezi s tem ne bom povedal.« |