Danes se naša najmlajša vpisuje v srednjo šolo. S svojim spričevalom – ima samo dve štirki, ostalo so petke – se je zlahka prebila na želeno gimnazijo.
Mlajši od obeh klativitezov končuje prvi letnik biotehniške gimnazije. Tudi on ima samo dve štirki, ostalo pa niso petke, ampak popravcem se je izognil.
Najstarejši je sredi najbolj krvavega pretepanja z izpiti. Štirke tam niso v igri, upamo na najmanj šestke.
V naši družini si torej ne pulimo las (jaz to itak bolj težko počnem) zaradi morebitnih povprečnih ocen, njihove prejemnike pa šparamo s pripombami, ja, kako se boš pa vpisal na faks, kdo te bo pa vzel v službo.
Vrednoti, položeni že v osnovnošolske klopi, sta uspeh in tekmovalnost. Otroci, ki ju ne ponotranjijo, so luzerji. Eni se zaradi tega sicer ne sekirajo, veliko pa jih je pod stresom. Pod stresom pri dvanajstih, petnajstih letih! Bolno. Prav je, da se naša mladež odgovorno loteva šole, a še vedno mora ostati otroško brezskrbna, še vedno so ji dovoljeni spodrsljaji.
Zato sem vesel, da se bo princesa danes vpisala na solidno gimnazijo, ki pa ni nobena od ljubljanskih hohštaplerskih izobraževalnih ustanov, ki se imajo za valilnice Superslovencev in iz katerih se vsako leto izpiše nekaj dijakov, ker preprosto ne prenesejo psihičnih pritiskov.
In kaj, če ne bi izbrala gimnazije? Če bi hotela postati kuharica?
Najprej bi jo z ženo vprašala, ali to ni posledica kuharskih resničnostnih šovov, in če bi vztrajala – in že doma packala za štedilnikom –, bi ji to z lahkim srcem dovolila. Tako kot bi ugodila fantoma, da gresta za štromarja, vodovodarja ali pa avtomehanika. Niso vsi otroci za na faks, je pa res, da o tem sanja vse preveč ambicioznih staršev.
Če hočejo svojemu otroku res dobro, naj mu prisluhnejo. Konec koncev pa so sposobni mizarji/avtoličarji/mesarji dandanašnji pod veliko manjšim stresom, kot smo mi, diplomirani kar že, a skoraj brez izjeme tresoči se za službe in zategadelj pristajajoči na grenke grižljaje, ki nam jih servirajo delodajalci.