Borut Pahor se je včeraj, v počastitev 600. obletnice zadnjega ustoličenja koroškega kneza na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku, ponosno udeležil slovesnosti ob posaditvi lipe kot simbolu slovenstva. Drži, zadnji, ki se je še pustil ustoličiti slovenskemu kmetu (kosezu ustoličevalcu), je bil Ernest Železni. Leta 1414. Volitve, kakršne poznamo danes, so nekaj drugega in drugačnega. So predvsem precej bizarnejše. Če primerjamo posledice.
Ne verjamete? Predsednik Republike Slovenije je svojo včerajšnjo navzočnost na slovesnosti, to so že vnaprej napovedali iz njegovega urada, »izkoristil za zahvalo in pogum vsem, ki so s svojimi ravnanji omogočili in pripravili zborovanje na Kongresnem trgu 8. maja 1989«. Tako so se zatipkali predsednikovi strokovnjaki za odnose z javnostmi.
In kje je bila tako pomembna prireditev? Na Gosposvetskem polju, v Sloveniji tako zelo naklonjeni sosednji Avstriji? To pa ne. Česa tako transgresivnega (prestopniško izzivalnega) si ne upa tvegati niti daleč najbolj gandijevski med vsemi tremi našimi dozdajšnjimi predsedniki republike. So se pa zato obletnice ustoličenja zadnjega koroškega kneza v slovenskem jeziku skupaj z njim veselili v Dornberku, v spodnji Vipavski dolini. Toliko o slovenskem političnem pogumu 600 let pozneje.
Kakor koli, pesnik Tone Pavček je maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani čisto res – tega se zagotovo vsi še dobro spominjamo? – prebral besedilo Majniške deklaracije, kar smemo, na to so nas prijazno opozorili iz predsednikovega urada, »upravičeno razumeti in obeleževati kot zgodovinski mejnik v nastajanju jasnega izraza politične volje o slovenski suvereni državi«. Vau. »Obeleževati« v smislu samooglaševanja vseh na prireditvah navzočih slovenskih politikov oziroma njihovega političnega marketinga.
Bolje bi bilo, da bi tokrat v Dornberku simbolno postavili, denimo, samo kozolec. In bi počakali, da bi lipo poleg njega čez 600 let morda posadili Avstrijci, če bodo takrat sploh še obstajali. Ali Kitajci, ki najbrž bodo. Žal nam niti evropske, parlamentarne in lokalne volitve – vse tri nas čakajo letos – ne morejo več prav veliko pomagati. Ker smo takšni, kakršni smo.
