Sprehod skozi zadnjih 150 let Sežane

»Že 35 let zbiram najrazličnejše podatke o Sežani in njenih ljudeh predvsem zato, da bi z razkrivanjem in razumevanjem preteklosti čim bolje spoznal svoj domači kraj. V tem času so se pri meni znašli marsikateri zanimivi dokumenti, fotografije, razglednice, več poslovnih knjig obrtnikov, del notarskega arhiva, osebni predmeti nekaterih domačinov in še veliko tega, kar govori o nekdanji Sežani in njenih prebivalcih. Vendar me ni nikoli zanimalo zgolj kopičenje starih stvari, marveč me ves čas žene želja, da z njihovo pomočjo proučujem in odstiram drobce iz lokalne zgodovine. Hkrati ko mi uspe kaj bolj ali manj raziskati, s tem odtegnem pozabi nekaj, kar je naše skupno, in tako ostane dlje v spominu, zavesti, vrednotenju,« razmišlja 60-letni slikar in ljubiteljski raziskovalec Janko Kastelic, avtor imenitne krajevne monografije Sežana, ljudje in kraj skozi čas, ki jo vpeljuje prva objava dveh najstarejših fotografij kraja iz druge polovice 19. stoletja, katerih izvirnika sta del njegove obsežne krajepisne zbirke.

Podatkovno in slikovno izjemno bogato delo, ki je te dni v nakladi 1000 izvodov izšlo v samozaložbi, s 544 reprodukcijami fotografij, razglednic in nekaj drugih dokumentov (na 256 straneh velikega formata) ter z nazornimi opisi odstira številne nove podrobnosti iz obdobja zadnjih 150 let tega obmejnega naselja, današnjega gospodarskega, prometnega, izobraževalnega, zdravstvenega in kulturnega središča Krasa. »Pred izgradnjo Južne železnice (1857.) je bila Sežana majhen kraški kraj, celo manjši od katere sosednje vasi, dolgo le obpotno naselje, katerega pomembnost se je zaradi prikladnega dostopa do Trsta pozneje nenehno povečevala. Uborne kraške hiše so se vse bolj umikale večjim, premožnejšim domačijam. Trgovanje in gostinstvo sta se razmahnili. Promet, ki se je odvijal skozi Sežano, je domačinom dajal možnost zaslužka z raznimi storitvami. Med letoma 1875 in 1900 se je povečala za petnajst gosposkih hiš, kar je, majhna, kot je bila, znatno spremenilo njeno dotedanje popolnoma vaško obličje. Veliko ljudi je šlo skozi Sežano. Nekateri tudi samo do tu, kjer so ostali del življenja ali tudi za vedno,« pravi Janko Kastelic, ki krajša zgodovinska besedila objavlja tudi v občinskem glasilu Kraški obzornik.

Materialna zapuščina znanih sežanskih rodbin

Ob tem priznava, da si je sprva zamislil precej skromnejšo knjigo, ki bi temeljila predvsem na reprodukcijah starih razglednic in nekaj najstarejših slikah kraja, a ko mu je zadnja potomka znane sežanske rodbine Mahorčič, 92-letna Mija Mahorčič, ki živi v Trstu, velikodušno poklonila veliko fotografij Sežane in njenih nekdanjih prebivalcev, se je odločil za večji obseg in spremenjeno zasnovo. Ne le da je zdaj težišče monografije na starih fotografijah (razglednic je vsega 130), marveč je na podlagi tega gradiva lahko v besedi in sliki predstavil tudi nekaj znanih rodbin, ki obstajajo le še v dokumentih ali redkih spominih: Petač – Petazzi, Polaj – Polley, Delena, Economo, Scaramangà, Mahorčič, Gulič. Za njimi pa je, kot poudarja, »ostala znatna materialna, nepremičninska zapuščina, ki nas dan za dnem spremlja na vsakem koraku po našem mestu. Imamo nekaj nekoč njihovega, kar so pustili Sežani tako ali drugače, prostovoljno ali ne, nam v uporabo; in prav bi bilo, da se tega zavedamo.«

V monografiji, ki jo je pregledno in privlačno oblikoval njegov sin, tudi slikar, Simon Kastelic, izrazito izstopa slikovno gradivo, saj po avtorjevem mnenju fotografije in razglednice povedo o nekem drugem času in nekih drugih ljudeh veliko več kot zgolj besede oziroma še tako obsežno opisovanje. Zato si je prizadeval, da bi s premišljenim izborom zgodovinskih dokumentov prikazal čim popolnejšo podobo nekdanje Sežane ter spremembe, ki so se v tem času dogodile. Pri tem pripomni, da je del stavbne dediščine dokaj dobro ohranjen, medtem ko se je pri obnovi nekaterih zgradb povsem izgubil značilen kraški arhitekturni slog. Povsem nesprejemljivo pa se mu zdi, da so ob prejšnji Tržaški, zdaj Partizanski cesti nekaj starih vil kratko malo podrli in na njihovem kraju zgradili stanovanjske bloke, medtem ko ima v nekoč stilno enotno zasnovanem predelu osrednjega dela Sežane, Britofa, ki je bil last rodbine Polley, zdaj vsaka stavba drugačno podobo.

Prvi fotografiji kraja naredil K. Paier iz Kranja

Spremembe v kraju se lepo izrazijo tudi s primerjavo današnje panorame Sežane s tistima, ki ju je 1861. in 1875. – v sepia tonu in na albuminskem papirju, kaširanem na kartonu – napravil prvi slovenski popotni fotograf Kristijan Paier (1839–1895) iz Kranja, sokrajan Janeza Puharja (1814–1864), izumitelja fotografije na steklo. Kranjski fotograf je skozi Sežano potoval v Trst, od koder se je odpravljal na potovanja v Sveto deželo, več fotografij Jutrovega pa je poslal avstrijskemu cesarju; te so zdaj del državne zbirke Albertine na Dunaju. Skupaj s Kasteličevimi je znanih le nekaj čez šestdeset Paierovih fotografij.

»V monografiji je objavljena približno desetina zbranega gradiva, ki ga želim deliti z vsemi, ki jih to zanima, in veselim se, da nas takšnih ni malo. Navsezadnje ni vse le v sedanjem trenutku, saj je pot, po kateri hodimo, tudi pot tistih pred nami. Tudi oni so s svojim življenjem na njej pustili sled, tako kot jo bo vsak od nas,« vidi globlji smisel svoje obstranske domoznanske dejavnosti v Pivki rojeni Sežanec Janko Kastelic.