LJUBLJANA, CELJE, MARIBOR – Le kdo bi pričakoval, da bo – kljub temu da se je na mariborskem pokopališču Dobrava pred nekaj dnevi komaj začel pokop ostankov žrtev iz Hude jame – dr. Jože Dežman v imenu vladne komisije za reševanje vprašanj glede prikritih grobišč na ministra za kulturo Toneta Peršaka tako rekoč primoran nasloviti protestno pismo? Protestno pismo? Dr. Dežman v pismu ministru Peršaku oriše problem in ga hkrati kar naravnost pozove, naj »javno, na predpisih utemeljeno, strokovno odgovorno in kulturno-politično opredeljeno pojasni« stališča svojega ministrstva do posameznih vprašanj, ki so po prepričanju avtorja protestnega pisma ključna za bodoče urejanje vprašanj, povezanih s prikritimi morišči in grobišči: »Ta odgovor pričakujemo v trenutku, ko je Slovenija v dolgoletnem spravnem procesu dosegla točko, ko je nujno vanj treba vključiti tudi ministrstvo za kulturo. V to so se že vključili ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ministrstvo za notranje zadeve ter ministrstvo za okolje in prostor...«
Ministrstvo, ki ga vodi Peršak, pa kot da se izogiba oziroma se ne želi pridružiti spravnemu procesu? Dežman Peršaka poziva: »Prosimo vas, da vaše podrejene spodbudite, da se čim prej odzovejo in pripravijo stališča kulturnega ministrstva, na podlagi katerih bodo možni nadaljnji ukrepi, s katerimi se boste pridružili vsem, ki so se že aktivno vključili v spravni proces...« Dr. Dežman je pismo v vednost poslal tudi predsedniku republike, predsedniku vlade, predsedniku državnega zbora in predsedniku državnega sveta.
V vednost
Pahorju in Cerarju
Ko se je konec minulega tedna, z vnosom prve krste v mrliško vežico na pokopališču na Dobravi, začel pokop prvih ostankov v Maribor prepeljanih žrtev iz Hude jame – v Maribor naj bi skupno prepeljali posmrtne ostanke več kot 700 po vojni zunajsodno umorjenih, ki jih je, kot je že večkrat opozoril zgodovinar dr. Mitja Ferenc, načrtno likvidirala Ozna med povojnim revolucionarnim nasiljem; pokop pa naj bi predvidoma trajal vse do 27. oktobra, ko naj bi priredili svečani simbolni pokop še zadnje žrtve v sklopu ustrezno pietetne državne slovesnosti in verskega obreda – se je povsem pričakovano vnovič razplamtela polemika. Tako in drugače za in proti.
Nenavadni koraki Dr. Jože Dežman že v prvem delu svojega pisma ministru za kulturo Tonetu Peršaku opozori, da komisija vlade za reševanje vprašanj glede prikritih grobišč še vedno čaka na načrt ministrstva za kulturo oziroma program predvidenih aktivnosti v zvezi s problematiko spominskega parka Teharje, ki bi ga bilo treba tako ekološko sanirati, da bi posmrtne ostanke po vojni umorjenih v prihodnosti lahko pokopa(va)li tudi tam. Predstavniki komisije, nadaljuje Dežman, so od uradnikov ministrstva za kulturo že večkrat poskušali dobiti odgovor na vprašanje, zakaj ta resor niti urejenih prikritih morišč in grobišč noče vpisovati v register memorialne dediščine: »Krimska jama je zloglasno medvojno morišče in grobi- šče. Ob njem so v spravnem procesu postavili spominske objekte. Posmrtni ostanki iz Krimske jame so izkopani. Kdaj lahko pričakujemo, da bo vpisana v register kulturne dediščine in obravnavana kot memorialna dediščina?« In še: »Ministrstvo za kulturo je 19. septembra letos poslalo dopis, ki ga lahko razumemo le kot navodilo, naj slovenski muzeji ne sprejemajo predmetov, odkritih pri raziskovanju prikritih morišč in grobišč.« Ministrstvo se je odločilo za tak korak (dopis), četudi so se komisija za reševanje vprašanj glede prikritih grobišč, predstavniki ministrstva za kulturo in Muzeja novejše zgodovine Slovenije na sestanku 3. junija letos strinjali, da (zgodovinski) predmeti, odkriti pri raziskovanju prikritih morišč in grobišč, spadajo v muzeje. N |
Predvsem člani Pobude za Teharje in njihovi podporniki namreč vztrajajo, da bi bilo primerneje najprej (dokončno) urediti Park spomina Teharje in potem prenesti posmrtne ostankov žrtev iz Hude jame v tamkajšnjo grobnico ter, ne nazadnje, na podlagi kazenske zakonodaje v skladu s civilizacijskimi etičnimi načeli končno sprožiti ustrezne preiskave proti odgovornim za povojne množične poboje. Treba je prav tako omeniti, da je tudi dr. Jože Dežman že večkrat, zadnjič v zapisu, ki so mu ga 3. septembra objavili v Sobotni prilogi Dela, opozoril, da število odkritih povojnih morišč in grobišč na območju Slovenije celo, ja, še vedno narašča. No, ko je predsednik države Borut Pahor slovenske javnosti spomnil, da prenos posmrtnih ostankov žrtev iz Hude jame prav gotovo pomeni prelomen dogodek v procesu še kako zaželene narodne sprave (ker Teharje ne ekološko ne pravno žal za zdaj še niso primerne za to, da bi bile zadnje zatočišče po vojni umorjenih, saj je tamkajšnje območje nekdanja oblast, to je znano, namenoma izbrala za odlagališče odpadkov), je že skoraj kazalo, da bo polemika le pojenjala. In tudi je. Skoraj.
Težava pa prav tako je, na to opozarja tudi dr. Dežman v imenu komisije za reševanje vprašanj glede prikritih grobišč, da ministrstvo za kulturo, predvsem odkar ga vodi Peršak, ni med tistimi, ki si prizadevajo za uspešno nadaljevanje spravnega procesa, ki ga Cerarjeva vlada javno sicer zagovarja oziroma podpira.