Življenje je boj in dokazovanje. Včasih samemu sebi, včasih okolici. Med tistimi, od katerih se lahko družba veliko nauči in so lahko naš navdih, je tudi Matjaž Bartol. Rodil se je pred 49 leti na Dolenjskem, kjer je vrsto let delal v podjetju Tom oziroma Adria. »Zdaj sem invalidsko upokojen,« pove Matjaž, s katerim pijemo kavo v Ljubljani, kjer prebiva zadnjih 14 let. »Nič ni narobe, le slabe mišice imam,« v svojem slogu pove, da ima mišično distrofijo, ki počasi napreduje.
V puberteti je bilo najtežje
Težave so se pojavile že v osnovni šoli. Sprva je bil soliden tekač, ob koncu 8. razreda pa mu ni več šlo. Za nameček je začel hoditi po prstih. »Moč mi je pešala, težave so bile očitne,« se spominja uvodnega stadija. Stroka pravi, da je mišična distrofija skupina genskih motenj, zaradi katerih mišice šibijo in krnijo. »V puberteti je bilo najtežje, potem sem se sprijaznil in s tem začel živeti, sicer bi se le vrtel v krogu negativnosti. To sprejmeš kot neki križ in živiš povsem običajno,« pravi Matjaž, ki od leta 2002 uporablja voziček, prej se ga je branil. »Potem sem spoznal, da je to rešitev. Ko sedeš na voziček, to ne pomeni, da si se vdal v usodo. Dal mi je precej samostojnosti, saj ga le vklopim in že se peljem,« pove, zakaj je praktičen. Od leta 2014 premore enega boljših, dobrih 13.000 evrov je stal, tisočaka je primaknil še sam, da so mu okrepili hitrost (do 15 km/h) in dali boljši akumulator.
Visoki stroški Na Portugalsko je letos reprezentanca potovala kar s kombijem, ki jim ga je brezplačno odstopilo Društvo distrofikov Slovenije. Potovanja z letali so zavoljo teže vozičkov sila draga. Velik strošek pa je za tekmovalce tudi nakup kompleta krogel (šest rdečih, šest modrih, bel balinček), ki stane okoli 800 evrov. |
»Zavedam se, da mi mišice počasi propadajo. Da bi to malce omilil, želim nekaj narediti zase! Vsak dan treniram, brez tega bi že davno izgubil 10, 15 let življenja. Zavedam se, da moram paziti na svojo težo. Če se zredim za 10 kg, jih ne bom več izgubil,« odločno pove Matjaž, zakaj se je zapisal športu. Danes je navdušen hokejist na vozičku ter izvrsten igralec boccie, balinanja za športnike invalide. Gre za paraolimpijski šport, s katerim so se sprva ukvarjali le športniki s cerebralno paralizo, da so urili svoje možgane. Zdaj so vključeni tudi gibalno ovirani. Ta šport je zelo primeren ravno za tiste z mišično distrofijo. Boccia se igra v parih in posamezno. Namen igre je, da tekmovalec svoj barvni balinček približa belemu. Med igro so tekmovalci na svojih vozičkih.
Vadi šestkrat na teden
Čeprav trenira komaj dve leti, ima na mednarodni ravni že dobre dosežke. Na zadnjem odprtem svetovnem prvenstvu je bil 13. »Šport imam rad, uživam. V isti sapi pa čutim tudi veliko odgovornost, v prvi vrsti do sebe pa seveda do države, ki jo zastopam,« je jasen Matjaž, v katerem nekateri vidijo potnika na paraolimpijske igre leta 2020. »Precej stopnic je do tja. Na vse skupaj moramo gledati realno,« razmišlja Matjaž, ki se zavoljo stroškov ne more udeležiti vsaj štirih tekmovanj na leto. Verjame, da bodo na Zvezi za šport invalidov Slovenije prepoznali potencial boccie in namenili še kakšen evro več.
Slikar in hokejist Matjaž tudi rad slika, v stanovanju, ki je prilagojeno njegovim potrebam, ne manjka likovnih del. Z Društvom distrofikov Slovenije so vnovič pripravili razstavo, tudi letos pa bodo izdelali poseben koledar. S hokejem na vozičkih je prepotoval Evropo. Ravno ta mesec ga čaka nov nastop na Češkem. Zavoljo skrbi za svoje zdravje in telo pa je kljub 49 letom še vedno med najboljšimi igralci ekipe, ki jo vodi selektor Damir Bakonič. |
Matjaž pred tekmovanji vadi tudi po šestkrat na teden. Lažje bi mu bilo, če bi imeli svojo dvorano, tako pa se s sotekmovalcem Jakobom Škantljem (v ženski konkurenci slovensko čast brani Natalie Finkšt) znajdeta po svoje. Pri treningu gre precej dragocenega časa, ko mora sam po vsako kroglo. Zavoljo logistike (selektorica Barbara Zabukovec je s Primorske, trenerka Katarina Šolt pa s Koroške) po navadi vadita sama. V zadnjih tednih so začeli sodelovati s psihologinjo. »Pomaga nam,« pohvali Bartol novo pridobitev, »a brez treninga ne gre. Če treniraš slabše, na tekmi nimaš kaj iskati,« se zaveda. Izgovorov pa zanj ni.
