Neverjetno, da je kljub vsesplošni gospodarski krizi, ki se še posebno kaže v založništvu in knjigotrštvu, letos pri nas izšlo toliko knjig in publikacij, ki se tičejo športa. Danes bo še ena, in sicer izpod peresa najstarejšega slovenskega olimpijca, atleta Marka Račiča, z naslovom Na krilih atletike.
Morda najbolj odmeven je bil ob robu evropskega prvenstva v košarki izid knjige že pokojnega pisatelja, dramatika in esejista pa tudi športnega delavca, nekdanjega disidenta in arestanta Marjana Rožanca z naslovom Demon Iva Daneva. Izvirno gre za dva športna eseja, združena v knjigi esejev, ki je izšla že 1969 in v kateri Rožanc piše tudi o košarki in nogometu (Maša dvajsetega stoletja), tako da je knjiga, ki je izšla letos septembra, pravzaprav ponatis z dodatkom imenitnih arhivskih fotografij, vrhunsko grafično oblikovana in v štirih jezikih, slovenskem, angleškem, hrvaškem in češkem. Velikan slovenske in svetovne košarke Ivo Daneu je bil v časih, ko je o njem pisal karizmatični pisec, eden izmed glavnih športnih zvezdnikov v Jugoslaviji in za Rožanca, ki je bil tudi Ivov dobri prijatelj, navdih za pisanje o športu kot delu človeške vsakdanjosti. Briljanten pisatelj je napisal esej o briljantnem košarkarju.
Skoraj v istem času, torej letos zgodaj jeseni, je izšla še iz španščine prevedena knjiga z naslovom Ukradene sanje, ki podrobno piše o zlatih časih košarke v nekdanji skupni državi. Avtor obsežnega dela, Katalonec Juanan Hinojo, doma blizu Barcelone, jo je tik pred prvenstvom predstavil v Ljubljani. Hinojo je profesor športa, objavlja že deset let. Ima licenco za košarkarskega trenerja in je bil igralec, trener ter tehnični koordinator, povrhu pa je velik oboževalec (nekdanje) jugoslovanske košarke, saj pravi, da iz nje izhaja današnja španska, in zaljubljen predvsem v generacijo Dražena Petrovića, Tonija Kukoča, Dina Rađe, Vladeta Divca in tudi Jureta Zdovca, za katerega meni, da je bil najbolj podcenjeni igralec v Evropi. Knjigo je prevedla nekdanja košarkarica Katja Temnik, zdaj ugledna prevajalka.
V povezavi z Rožancem lahko omenimo dva moža, ki sta izvrstna pisca, publicista in novinarja, njun vzor pa je bil karizmatični pisatelj s Kodeljevega. Prvi, Franci Božič, ki je Rožanca tudi osebno poznal, je bil dolga desetletja eno izmed najbolj vznemirljivih slovenskih novinarskih peres. Pri Delu je bil urednik, komentator in predvsem kot kolumnist lucidna vrtavka v slovensko športno sceno. Njegovo pisanje je bilo v nasprotju s pisanjem večine drugih slovenskih športnih novinarjev in komentatorjev večplastno, saj je Franci v svoje refleksije pritikal splošno atmosfero in razplasteno družbeno ozračje, ki se – tudi danes – pleteniči okrog športa.
Božič je bil iskren, kritičen in svojeglav; kolikor je političnosti v njegovih športnih komentarjih, toliko je tudi ljubezni do športa, marsikatera njegova kolumna bi bila lahko zametek za esej, njegov vzornik Rožanc se ga gotovo ne bi sramoval. Prav gola in primarna ljubezen do športa je bila temeljno gibalo pisanja Francija Božiča in prava škoda je, da po knjigi, zbirki njegovih najboljših kolumn Šport v času tranzicije, ki je izšla leta 2009, ni nadaljeval pisanja. No, morda pa si bo iskreni pisec o športu vendarle premislil.
Drugi, nekoliko mlajši, a z istim vzornikom, je Esad Babačić, ki je na predstavitvi knjige Demon Iva Daneva sodeloval kot lucidni voditelj, sicer pa je pesnik, pisatelj, tekstopisec in novinar, zaljubljen v šport. Babačić, rojen v bosansko-hrvaškem zakonu, je odraščal v ljubljanskih Mostah in na Vodmatu. Po osnovni šoli, ki jo je končal v večernem programu, se je kot fizični delavec zaposlil v pekarni, bil je pek, pozneje je na filozofski fakulteti študiral slovenščino in južnoslovanske jezike. Tudi on podobno kot Božič piše kolumne, leta 2010 pa je izšla njegova avtorizirana biografija Dejana Zavca z naslovom Trdobojec. Letos je izšla njegova pesniška zbirka Odhodi, prihodi, z njo je bil nominiran za najvišje pesniško priznanje pri nas, Jenkovo, za zadnji dve leti. Četudi nagrade na koncu ni prejel, dobila jo je Kristina Hočevar, je treba vedeti, da so izmed 150 pesniških zbirk, ki so pri nas izšle v zadnjih dveh letih, nominirana res le tista dela, ki pomenijo vrh slovenskega pesništva. Toda Esad ustvarja naprej, trenutno je najbolj zaposlen s pisanjem knjige o polpretekli zgodovini slovenskega hokeja in njenih akterjih, po glavi mu zlasti hodita zibelka jeseniškega hokeja, železarsko naselje Kurja vas, in ljubljanskega, Šiška.
Imenitna slikanica Lipko in KošoRok pa je letos izšla izpod peresa priljubljenega avtorja mladinskih knjig, Korošca Primoža Suhodolčana, zaljubljenca v šport, zlasti košarko, sina odličnega pisatelja, žal že dolgo pokojnega Leopolda Suhodolčana. Zgodba bo zagotovo navdušila staro in mlado, še posebno pa najmlajše športne navdušence, raziskovalce in ljubitelje narave.
Na krilih smučarskih letalcev
Slovenski knjižni trg je od nedavnega bogatejši za novo edicijo na področju športne literature. Skozi izjemno, 80-letno bogato zgodovino skokov in poletov v Planici so se sprehodili Oto Giacomelli, dolgoletni član športnega uredništva Dela in tudi Slovenskih novic, kjer je bil urednik in novinar, nekoč tudi skakalec, pozneje trener in funkcionar, nekdanji svetovni rekorder v poletih Jože Šlibar in odlični poznavalec naše ter svetovne smučarske preteklosti, živa smučarska enciklopedija Aleš Guček. Naslovili so jo Na krilih smučarskih letalcev. Zanimivo, da so Žaklc (Giacomelli), Jože in Aleš, ki mu smučarji pravijo tudi Smuček, po izobrazbi ekonomist, gozdarski inženir in arhitekt, vsi trije z univerzitetnimi diplomami, kar s smučarijo sicer nima neposredne zveze, so pa z njo dokončno začarani že več kot šest desetletij. Šlibar in Giacomelli sta v Planici neštetokrat skakala, Guček, ki sam sebe imenuje tudi upokojeni (m)učitelj smučanja, je bil nekoč odličen tekmovalec v alpskem smučanju, pozneje vaditelj, učitelj in demonstrator smučanja in je bil z Janezom Šmitkom prvi Slovenec, ki je že pozimi 1969 opravil pettedenski tečaj ter izpite na znameniti francoski šoli smučanja in alpinizma v Chamonixu. Aleš je napisal že šest knjig o smučanju, zadnja, pri kateri je soavtor, je njegova sedma, odličen poznavalec smučarske zgodovine pa je bil tudi njegov že pokojni oče Svetozar. Kolikor mi je znano, so knjigo intenzivno pripravljali kakšno leto, ideja zanjo pa je že pred nekaj leti zrasla v Jožetovi glavi, seveda pa mu Žaklca in Smučka ni bilo težko prepričati o sodelovanju. Vsakomesečne redakcijske sestanke so imeli možje, ki jih je v slovenski smučariji in nasploh športu malo, kar v gostilni Pečarič na ljubljanskih Vrhovcih.
