LJUBLJANA – Marsikdo se še vedno spominja znamenite nagradne igre podarim dobim, ki je bila med Slovenci pred 25 leti izjemno priljubljena. Po eni strani zato, ker smo z nakupom srečke pomagali slovenskim smučarjem (smučarska zveza je namreč denar od prodanih srečk razdelila med klube in smučarje), po drugi pa so bile v igri mikavne denarne in praktične nagrade. Imena nagrajencev je iz velikanskega papirnatega kupa vlekel na plan legendarni Janez Hočevar - Rifle, ki je bil maskota te ponarodele nagradne igre. Kdor ni oddal vsaj ene srečke podarim dobim, skorajda ni bil Slovenec!
Za nekdanjega skakalca Jožeta Šmida z Belce bi glede na nenavadno zgodbo, v kateri je nepričakovano sodeloval, rekli, da skorajda ni bil Gorenjec, vsaj ne tisti iz vicev, ko je pred odhodom v Kalifornijo in na Antile podaril kartico dvajsetega kroga legendarne nagradne igre mlajšemu sodelavcu s pošte v Kranjski Gori Urošu Kelvišarju z Jesenic. Kartica, ki jo je podaril, je bila nekaj posebnega: dobili so jo le tisti, ki so kupili komplete desetih srečk. Vsaka t. i. zlata srečka je poleg v glavnem sodelovala tudi v posebnem žrebanju za mikavno nagrado audi A 4. Organizatorji so obljubili, da bodo podarili kar štiri prestižne avtomobile.
»Boš še ti kej zadev«
»Dražil sem Jožeta, da nima nobene možnosti, saj tako ne bo ničesar dobil. Pa mi je odgovoril: 'Dej no, bod' tih'. Na. Boš še ti kej zadev',« se je po dobitku spominjal srečni nagrajenec. Jožetove besede so očitno šle, kot se reče, iz njegovih ust v božja ušesa. Sodelavca sta se dogovorila, da bo Uroš, če kaj dobi, Jožetu plačal pijačo. Jože se je odpravil na izlet v Ameriko, kjer ni niti za hip pomislil na rumeni odrezek, ki ga je pustil doma. Kartonček z njegovo pisavo s serijsko številko, ki je vsebovala dve štirici, je medtem počival v Uroševi denarnici.
Še vedel ni za dobitek
Sreča se je nadomestnemu poštarju, ki je med kolegovo odsotnostjo še naprej pridno polnil nabiralnike v Kekčevi deželi s pismi, obvestili, razglednicami in dopisnicami, nasmehnila 29. marca 1996. Da je številka, ki so jo izžrebali na televiziji 29. marca, enaka listku, popisanem z Jožetovo pisavo, ki ga nosi v denarnici, je ugotovil šele, ko sta morebitne dobitke preverjali njegovi sodelavki. Izkazalo se je, da se je popolnoma novi, bleščeči temno rdeči jekleni konjiček odločil zapeljati v Uroševo garažo.
Nenavadna novica je hitro zakrožila. Jože se je po vrnitvi z dopusta nepričakovano znašel v središču zbadljivk in šal. »Eni so mi svetovali, naj kar po kanalizaciji prihajam v službo, da me ne bi kdo opazil... Ne veste, kako primitivni so lahko nekateri. Kar se je zgodilo, se pač je! Toda akcija podarim dobim bo tudi prihodnje leto. Resno računam, da bo Fortuna tudi drugič prišla in me potrepljala po ramenih,« je bil prepričan osmoljeni poštni delavec.
Sodelavcu
obljubil dve plači
Uroš je štirideset tisoč mark vredno limuzino pripeljal iz Ljubljane domov šele, ko je plačal 6000 mark davka. »Zdaj čakam, da bom zbral za registracijo in kasko zavarovanje. Povem pa, da smo vozilo že dobro zalili. Jožetu sem obljubil, da mu bom dal vsaj dve plači,« so bile njegove besede, ki smo jih prebirali v časopisu 8. junija 1996. Novopečeni lastnik avta si je zadal, da bo z limuzino uresničil svojo željo po »eni vorng turi po Evropi«.
Čeprav bi moral biti po vseh pregovorih o tipičnih Slovencih ter še posebno Gorenjcih jezen sam nase, je Jože, nekdanji skakalec na Bloudkovi velikanki, takrat lastnik renaulta 5, dogodek športno prenesel. »Mogoče mu bom audija A4 še prodal,« je napovedal Uroš, ki je pred dobitkom denar želel vložiti v podstrešno stanovanje. »S takim dragim avtomobilom se brez kasko zavarovanja ne upam niti pokazati na cesti. Povem pa, da prave prijatelje spoznaš šele, ko dobiš kaj tako velikega, kot je Jožetovo darilo. S sodelavcem sva zdaj še večja kolega, kot sva bila,« je dejal nagrajenec.