Spomin na leto 1999: v novomeški porodnišnici zamenjali otroka

HUDEJE, NOVO MESTO – Zgodba je prišla do medijev, natančneje do Slovenskih novic, po 14 dneh od dogodka. V novomeški bolnišnici niso bili najbolj veseli, toda škandala ni bilo mogoče zamolčati.

Ko smo pred objavo poskušali neuradne podatke preveriti pri predstojniku ginekološko-porodniškega oddelka novomeške splošne bolnišnice, je dr. Marjan Pavlin pogovor z nami zavrnil ter nas opozoril na zakon o varstvu osebnih podatkov in pri tem vztrajal do konca kratkega pogovora. Predstojnik dr. Pavlin je bil takrat na dopustu (kljub temu je bil v porodnišnici), zato nas je kratko malo napotil tja, kjer smo pač slišali za te govorice.

In smo šli. V romskem naselju Hudeje pri Račjem selu, kjer je v lesenih hiškah živelo okoli 200 Romov, nad našim obiskom niso bili presenečeni. Na vprašanje, kako se počutijo starši zamenjanega otroka, so nam odgovorili, da so odšli z dojenčkom v Novo mesto. Kam? »Menda v porodnišnico.« O podrobnostih niso hoteli govoriti, čeprav so vsi slišali za nerodno reč z dojenčki. »Očka otroka vam bo lahko vse povedal. Naročil je, naj o tem ne govorimo z novinarji, dokler ne bo jasno, kako so se dogovorili v bolnišnici.« Eden od njih je vendarle dodal, da gre za občutljivo stvar, kajti »z dohtarji se ni pametno prepirati in tožariti, ker vsi kdaj pa kdaj potrebujemo njihovo pomoč«.

Nato je pristopil starešina romskega naselja, ki je brez ovinkov potrdil vse, kar so povedale že govorice. »Storili bi veliko napako, če bi zamolčali to, kar se je zgodilo in se še dogaja. Romi že tako in tako nismo na dobrem glasu, zaradi razvoja dogodkov pa se iz tega lahko izcimi prav grda zgodba,« je dejal. »Prav zdaj namreč v Novem mestu tečejo nekakšna pogajanja o tem, za koliko denarja naj bi kupili molk romskih staršev.«

Potrdil je, da je Rominja iz naselja po rojstvu otroka kar devet dni dojila napačnega dojenčka. »To je spoznala tisti trenutek, ko so se pripeljali ljudje v belih haljah. Zdravnik in zdravnica ter babica iz novomeške porodnišnice. Povedali so, da se je zgodila pomota, vzeli črnolasega dojenčka, materi pa so še istega dne izročili pravega, svetlolasega malčka. Menil sem, da bi morala o tem biti obveščena tudi policija, in sem poklical. Na PP Trebnje so bili malce začudeni, ker o tem niso vedeli ničesar, čeprav bi jih iz porodnišnice menda morali obvestiti. Najhuje pa je šele sledilo. Očetu zamenjanega dojenčka so ponudili 200 jurjev za molk, da ne bi o zapletu obveščal javnih občil. In nazadnje bo prišla v javnost izkrivljena zgodba, da je Cigan za dvesto tisočakov prodal otroka! Ne, tega, kar se je zgodilo, ne smemo zamolčati. V porodnišnici naj pojasnijo, kako se je pripetila zamenjava.« Tako je govoril romski starešina.

Napaka med umivanjem

V novomeški bolnišnici so za Novice dan zatem potrdili, da so pred dnevi res zamenjali novorojenčka, napako pa so odkrili šele po devetih dneh. Mira Retelj, takrat v. d. direktorja bolnišnice, ni okolišila, dejala je, da se je zgodila malomarnost, disciplinski postopek zoper odgovorne je že stekel.

Gospa Retelj je v glavnem potrdila naše navedbe v prvem članku, zanikala pa je, da so poskušali s plačilom nekakšne podkupnine zaplet z novorojenčkoma pomesti pod preprogo.

Izkazalo se je tudi, da molk predstojnika ginekološko-porodniškega oddelka ni bila najbolj modra poteza. Govorice o prikrivanju nevsakdanjega dogodka so se namreč nezadržno širile in metale čudno luč na ravnanje odgovornih v porodnišnici. Zato je bilo dobrodošlo podrobno pojasnilo, ki ga je za Slovenske novice dala v. d. direktorice.

»Nimamo kaj skrivati, to se je dejansko zgodilo. Otroka sta bila nekaj dni pri napačnih mamah. Po tej ugotovitvi smo takoj ukrepali in zdaj lahko rečem, da so starši po prvem stresu, kar je normalna posledica tega, srečni in zadovoljni. Napaka se je nedvomno zgodila pri nas v porodnišnici in ne iščemo nobenih drugačnih izgovorov. V teku je disciplinski postopek, ki še ni končan. Ko je Rominja rodila, je dobila svojega otroka, nekako v istem času pa je rodila tudi neka druga ženska. Vsak dojenček in mati dobita identifikacijsko oznako, in tako se je med postopkom umivanja otroka in prve oskrbe nehote, vendar nedvomno zaradi malomarnosti enega od zaposlenih, pripetila zamenjava. Navada je, da matere z dojenčki še nekaj dni ostanejo v porodnišnici, za romske matere pa to ne velja. Rominja je po nekaj urah odšla domov z napačnim otrokom, napako pa smo odkrili šele takrat, ko so tik pred odpustom druge matere še enkrat pregledovali dojenčka. Opazili so, da se identifikacijski trakec ne ujema z materjo.«

Barantanje
za odškodnino

»Po tem odkritju sta se zdravnica pediatrinja in babica takoj odpeljali v romsko naselje in povedali za napako. Res je od poroda minilo že nekaj dni, toda zadovoljni smo, ker smo vendarle to odkrili že v bolnišnici. No, bilo je precej razburljivo in stresno za obe materi, toda v zelo kratkem času sta se umirili in zdaj, mislim, da so vsi srečni in zadovoljni. Ponavljam, krivdo priznavamo, hkrati pa moram povedati, da starši, tako imenovani civili, nikakor niso želeli, da bi o nesrečnem dogodku razpravljali javno. Iz tega se je najbrž izcimila zgodba o prikrivanju ter o plačilu nekakšne podkupnine romskim staršem, ki so prav tako zagotovili, da tega ne bodo obešali na veliki zvon.«

Direktorica Retljeva je zagotavljala, da so pač poskušali obvarovati starše in otroke pred javnostjo. Toda oče malega Roma se je odločil za posebno taktiko; Retljeva je dejala, da je dan po tem, ko so otroka po devet dni trajajoči zmoti spet zamenjali in izročili pravim staršem, Rom prišel v porodnišnico ter od pediatrinje zahteval 200.000 tolarjev. V nedeljo je spet poklical in zahteval denar, dodal pa je grožnjo, da jim bo sicer na vrata poslal novinarje.

Direktorica je povedala, da so o njegovi zahtevi razpravljali in se odločili, da plačajo; toda ne za njegov molk, temveč tudi zaradi zaščite družine drugega otroka. »Temu lahko rečemo odškodnina za duševne bolečine ali kako drugače, dokler se vsota giblje v razumnih mejah.«

Poročilo
strokovnega nadzora

Izredni strokovni nadzor ter disciplinski postopek v zvezi z zamenjavo novorojencev sta bila hitro mimo. Zaradi velikega zanimanja je vodstvo splošne bolnišnice 14 dni po prvi objavi zaplet pojasnilo na dobro obiskani tiskovni konferenci.

»Do zamenjave novorojencev moškega spola je prišlo 11. avgusta 1999 po napaki medicinskega osebja; Romkinja, ki je rodila ob 10. uri, je ob odhodu iz porodnišnice – le tri ure po porodu – dobila v naročje novorojenčka, ki ga je ob 11.30 istega dne s carskim rezom rodila mati begunka. Ker po porodu otroški posteljici obeh novorojencev nista bili takoj označeni s posebnimi kartončki, poleg tega pa ni bila priložena medicinska dokumentacija (ki bi jo morali položiti v označeno posteljico takoj po vpisu v knjigo novorojencev), je prišlo do zamenjave,« se je glasilo sporočilo.

Medicinske sestre porodnega oddelka sta bremenila še dva greha: ob prvi predaji novorojenca materi ni bila preverjena identiteta otroka, ob odpustu romske matere pa tudi niso opravili obvezne identifikacije. 
In zakaj so napako odkrili šele po devetih dneh? V postopku interne preiskave so ugotovili, da tudi postopanje z novorojenčkom in materjo, ki je zaradi poroda s carskim rezom ostala v bolnišnici, ni bilo pravilno.

Ena pomembnejših ugotovitev strokovne komisije je bila vsekakor ta, da se v porodnišnici ni zgodila strokovna napaka. Če povzamemo trditve, zapisane v uradnem sporočilu, je bil identifikacijski postopek enak kot v drugih slovenskih porodnišnicah: šlo je za utečen postopek, ki ga je zdravstveno osebje dobro poznalo.

In vendar
se je zgodilo

Zaradi malomarnosti se je v disciplinskem postopku znašlo 10 srednjih medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, tri višje medicinske sestre, zdravnica pediatrinja ter zdravnik pediater, ki pa mu je medtem že prenehalo delovno razmerje.

Na koncu je disciplinski organ ugotovil odgovornost petih delavk – vse so srednje medicinske sestre – in dvema izrekel denarno kazen v višini 10 odstotkov od mesečne plače, trem pa izrekel javni opomin. Dve so prerazporedili na drugo delovno mesto.

Vrh bolnišnice in porodnišnice je ostal cel, neokrnjen in strokovno ter organizacijsko čist.

Novomeška zgodba je bila s tem končana. Po vseh zapletih v zvezi z odškodnino, ki jo je zahtevala romska družina, so tudi to težavo odpravili. V prvotni pobotnici med bolnišnico in starši, v kateri so med drugim zapisali, da nihče ne bo obveščal medijev, so se dogovorili za 200 tisočakov odškodnine. Po preklicu in novi, mnogo višji zahtevi (dva milijona tolarjev!), so po nekaj dneh le našli skupni jezik. Podpisali so novo pobotnico in obe prizadeti družini sta že prejeli po 200.000 tolarjev. Za duševne bolečine.