Od danes do srede bomo doma, sosledje praznikov, dela prostih dni, nam je naposled šlo na roko. Zadnji bo v torek na vrsti dan mrtvih, pravimo mu tudi vsi sveti. Spominjamo se mrtvih, tistih, ki so bili. Zavedanje lastne umrljivosti buri človekovo domišljijo že od pradavnine, smrt ima osrednjo vlogo tudi v umetnosti in religijah. Vsaka kultura ima svoje obsmrtne običaje, ti segajo vsaj 70.000 let v preteklost. Arheologi pravijo, da celo v srednji paleolitik. Približno skupno jim je zavedanje, da se ob smrti duša loči od telesa, nakar vsak po svoje. Eni prisegajo na reinkarnacijo, ko se duša naseli v novo telo, drugi verjamejo, da se združi z bogom, tretji, da po smrti duša in telo prenehata obstajati. Ker doslej nisem srečal še nikogar, ki bi se vrnil iz onstranstva, je smrt tudi zame dokončen konec. In pika. Nesmrtnosti ni, nič na svetu ni nesmrtnega. Celo čas bo imel svoj konec; tako kot je imel tudi svoj začetek.
Nisem še zasledil podatka, na kateri stopnji razvoja se je človek prvikrat zavedel svoje minljivosti. Kajti odtlej je edino živo bitje pod soncem, ki razmišlja o koncu svojega življenja. Lahko da je to prekletstvo, kazen, ki smo jo vzeli nase ob izgonu iz raja. Lahko pa da nas ta konec, ki začne biti tisti hip, ko nam oblitim s krvjo prerežejo popkovino, ko izustimo prvi jokavi krik, naredi močnejše. Smrt je del našega življenja. Nanjo se pripravljamo, ker ji ne moremo ubežati. Ne revni ne bogati.
Človeštvo je ena dolga veriga. Naprej in nazaj. Nazaj segamo v roke staršev, dedkov, babic, nemara še pradedkov in prababic. Dlje ne gre, ne sežemo. Ker nam življenje ne da. A tudi oni so segali nazaj, pa tisti pred njimi tudi. Vsi mrtvi tega sveta so bili in so tudi danes deležni spomina. Te dni bomo ob grobovih. Srečevali se bomo s tistimi, ki jih ni več, a so nam bili tako blizu. Eni bodo, kot veleva ljudsko izročilo, molili zanje, da bi se jim odprla nebeška vrata, drugi se jih bomo zgolj spominjali. In ko bom tam na Gorci blizu Maribora prižigal svečko, se bom spomnil, ko je bilo zadnjikrat. Očetovih besed, pogleda. Kot da bi oba slutila, da se vidiva poslednjič. Od danes do srede bomo doma, sosledje praznikov, dela prostih dni, nam je naposled šlo na roko. Zadnji bo v torek na vrsti dan mrtvih, pravimo mu tudi vsi sveti. Spominjamo se mrtvih, tistih, ki so bili. Zavedanje lastne umrljivosti buri človekovo domišljijo že od pradavnine, smrt ima osrednjo vlogo tudi v umetnosti in religijah. Vsaka kultura ima svoje obsmrtne običaje, ti segajo vsaj 70.000 let v preteklost. Arheologi pravijo, da celo v srednji paleolitik. Približno skupno jim je zavedanje, da se ob smrti duša loči od telesa, nakar vsak po svoje. Eni prisegajo na reinkarnacijo, ko se duša naseli v novo telo, drugi verjamejo, da se združi z bogom, tretji, da po smrti duša in telo prenehata obstajati. Ker doslej nisem srečal še nikogar, ki bi se vrnil iz onstranstva, je smrt tudi zame dokončen konec. In pika. Nesmrtnosti ni, nič na svetu ni nesmrtnega. Celo čas bo imel svoj konec; tako kot je imel tudi svoj začetek.
