ŠMARJETA – Gorjanci so še zasneženi, kot bi nas hoteli opomniti, kako se vleče letošnja zima. Tudi padavinsko je bila obilna, pod težo mokrega snega so po Dolenjskem popuščale številne strehe. Najbolj znameniti med njimi, streha ribniškega podjetja Riko in novomeške s sončno elektrarno Adrie Mobila, sta najbolj odmevni. Med tistimi, ki so klonile, je tudi streha na osrednji izmed kulturnospomeniških stavb graščinske pristave na Griču pri Klevevžu. Šmarječani ugotavljajo: »Grad so med vojno požgali partizani, njegovo pristavo pa počasi jemlje hudič!«
Vloga kulturnega ministrstva
Kako in kaj naprej, smo pobarali ministrstvo za kulturo (z znova povrnjeno samostojnostjo), ki odgovarja: »Kot nam je znano, so lastniki že začeli postopke za odpravo posledic vdora strehe zaradi velike količine snega. Lastniki se trenutno lahko prijavijo na Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine, ki jih bo v letih 2013-2014 (so)financirala Republika Slovenija iz dela proračuna, namenjenega za kulturo, razpis je odprt do 15. 4. 2013.«
S to možnostjo lastnika, kmetijsko zadrugo Krka Novo mesto, očitno niso posebej seznanili, razpisni rok se bo pravkar iztekel...
Ali morda vodi seznam objektov s statusom kulturnega spomenika, ki jih lastniki ne zmorejo vzdrževati, ministrstvo pojasnjuje: »Seznama ne vodimo, je pa naloga ZVKDS oziroma območnih enot, da na terenu preverjajo stanje naše kulturne dediščine. V registru nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi INDOK center pri ministrstvu za kulturo, je trenutno vpisanih 29.347 enot kulturne dediščine, od tega je 300 kulturnih spomenikov državnega pomena in 8269 kulturnih spomenikov lokalnega pomena.«
Kako je zadruga postala (in ostala) lastnica pristave, Jure Vončina, ki je njen direktor komaj dobro leto, razloži: »Ga ni več, ki bi znal povedati, kako smo prišli do lastništva, ki sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Do devetdesetih smo tam imeli zemljišča in živino. Ko je sklad kmetijskih zemljišč dal zemljo kmetom, je v Klevevžu naša dejavnost ugasnila. Dve tretjini od 30 hektarov sadovnjakov, ki so še v naši lasti, smo dali v najem kmetiji Karlovček, preostalo grmski kmetijski šoli.«
Kratkovidni ukrep
Pristava je postala lastniku le še v breme: »Kmetijski zadrugi predstavlja poslovno nepotrebno premoženje, v katerem se ne odvija nobena dejavnost. KZ ima veliko objektov, kjer pa dejavnost poteka – njim gre prednost. Da bi obnovili stavbe na Klevevžu, kot bi si glede na zgodovinska dejstva zaslužili, je malo možnosti. Najbolje bi bilo, če bi za 2,5 hektara stavbnega zemljišča in sadovnjake našli kupca. Šmarješka županja Bernardka Krnc ima zanimive zamisli o turistično privlačni točki, saj spodaj v soteski teče Radulja čez slikovite brzice in tam izvira toplica. Ko gledam, ko se peljem mimo, kako pristava propada, tudi mene zaboli srce.« KZ bo poskusila vsaj zaustaviti nadaljnje propadanje: »Objekt je bil zavarovan. Deset dni po zrušitvi smo zavarovalnici oddali zahtevek za izplačilo. Zavarovalnino bomo namenili adaptaciji oziroma takšnemu zavarovanju objektov, da se vsaj škoda ne bi povečevala.«
Resnica pa je, da je za sesutje strehe posredno zaslužno spomeniško varstvo. Vončina o tem: »Objekt so, kot so mi povedali, predvsem z namenom, da ne bi zamakal, prekrivali v drugi polovici osemdesetih let. Ko sta bili prekriti že dve tretjini strehe – ta del je zdaj trden in ne zamaka –, je z odločbo poseglo spomeniško varstvo. Zahtevalo je drugačno kritino, bobrovec. Ta je bil občutno dražji, zadruga denarja zanj ni zmogla, zato je morala obnovo ustaviti. Če bi nadaljevala, bi jo kaznovali. Prav neobnovljeni del strehe je zdaj popustil pod težo snega.«
Pa je tipična slovenska spomeniškovarstvena zgodba – da stroka ni sposobna predvideti nujnih posledic svojega kratkovidnega ukrepanja – zaokrožena.